Kaj pa sploh je naravno?
»Naravno« je precej relativen pojem, sploh takrat, ko se dotaknemo kozmetičnega področja. Že sama beseda da misliti, da bo naravno nekaj v zvezi z naravo – torej nekaj, kar je v naravi ali izvira iz narave in naravi ne škoduje. Vendar do katere mere je nekaj, kar izhaja iz narave še naravno in kdaj ne? Žal na to vprašanje ni odgovora: beseda sama je relativna in zelo široka.
»Naravno« je precej relativen pojem, sploh takrat, ko se dotaknemo kozmetičnega področja. Že sama beseda da misliti, da bo naravno nekaj v zvezi z naravo – torej nekaj, kar je v naravi ali izvira iz narave in naravi ne škoduje. Vendar do katere mere je nekaj, kar izhaja iz narave še naravno in kdaj ne? Žal na to vprašanje ni odgovora: beseda sama je relativna in zelo široka.
Vzemimo za primer rastlinska olja. Vsi se najbrž strinjamo, da so naravna: izvirajo iz narave in so prisotna v naravi ter ne škodujejo okolju. Smo prepričani? Ne najbolj, pravzaprav se tu že približamo relativnemu. Olje je lahko tudi hud onesnaževalec: en liter (rastlinskega) olja prekrije za nogometno igrišče veliko površino vode, s čimer voda postane nepitna.
Vzemimo za primer vitamin C. Askorbinska kislina, njeni estri in soli: askorbil palmitat, natrijev askorbil palmitat, magnezijev askorbil palmitat in še mnogo drugih. Vitamin C je kot tak prisoten v naravi in torej naraven. Vendar pa kot kozmetična sestavina ne izvira iz narave temveč kar iz laboratorijev. Utopično je misliti, da ga za kozmetične namene pridobivajo iz limon ali kakšnega podobnega sadja – pridobivajo ga sintetično, z različnimi kemijskimi postopki ali s pomočjo encimskih reakcij. Tako tisti vitamin C v limoni kot tisti za rabo v kozmetične namene delujeta na koži enako, imata enako formulo (če govorimo o askorbinski kislini) in se v naravi enako razkrajata. Kam boste torej dali vitamin C, med naravne ali nenaravne kozmetične sestavine?
Da ne omenimo različnih mineralnih barvil. Železovi in ostali oksidi, ki dajejo barvo vsem izdelkom iz make-upa in ponosno posojajo ime »naravno« in »mineralno« so prav daleč od mineralnega ali naravnega izvora. Mineralni pigmenti kot npr. železovi oksidi so prisotni v naravi in kot taki so naravni, vendar pa se za kozmetične namene uporabljajo zgolj in samo sintetično pridobljeni pigmenti. Oksidi naravnega izvora imajo namreč toliko primesi, da bi bilo čiščenje in odstranjevanje strupenih svinčevih ali drugih spojin predrago, zato se uporabljajo cenejši, sintetični pigmenti. Kam boste torej uvrstili vse te pigmente? Med naravne ali nenaravne?
Želim naravno, ker je neškodljivo
Pa ste o tem čisto prepričani? Resnica je daleč, zares močno daleč od tega. Narava ponuja vse prej kot neškodljive in prijazne spojine: naprstec, šmarnica, volčja češnja… samo nekaj primerov smrtno nevarnih rastlin.
Pa ste o tem čisto prepričani? Resnica je daleč, zares močno daleč od tega. Narava ponuja vse prej kot neškodljive in prijazne spojine: naprstec, šmarnica, volčja češnja… samo nekaj primerov smrtno nevarnih rastlin.
Vsi, ki si začnejo sami izdelovati kreme in ostale izdelke za telo, posežejo po eteričnih oljih. Ker so naravna, torej neškodljiva. Hkrati pa se kot najhujšega prekletstva branijo parfumskih olj, ker so škodljiva, sintetična in sploh slaba. No, resnica ne tiči ne na eni ne na drugi strani, temveč nekje vmes. Eterična olja so sicer res naravna, vendar so to močno koncentrirani izdelki, ki so kot taki močno strupeni – tako za človeka kot za okolje. Eterična olja so močna topila – poskusite dati nekaj et. olja limone v plastičen lonček… Eterična olja vsebujejo poleg tega določeno količino alergenov (to so tisti znani geraniol, linolool itd), ki lahko tudi v minimalnih odstotkih (beri: tudi takrat, ko v kremo damo le nekaj kapljic et. olja) povzročijo hudo alergično reakcijo. Parfumska olja so v nasprotju z eteričnimi olji lahko certificirano hipoalergenska, v zadnjem času pa se da dobiti tudi naravna oz. Ecocert parfumska olja. Kje je torej meja naravnega in neškodljivega?
Kaj bomo rekli pa o parabenih? Gotovo ste že slišali zanje, prav gotovo ste bili deležni vsaj kakšne informacije o gonji proti tem konzervansom. Parabenov je veliko, najbolj znani so metil paraben, propil paraben, etil paraben; za vse parabene se sumi, da so lahko potencialno nevarni, saj naj bi po nekaterih študijah vplivali na hormonsko ravnovesje in razvoj raka. Vsi parabeni, ki se danes uporabljajo v kozmetične namene, so sintetičnega izvora, torej pridobljeni laboratorijsko. Pa vendar so prisotni tudi v naravi, npr. v borovnicah ... kot taki naj bi bili naravni! Ali ne? Kam jih boste torej uvrstili?
Po drugi strani imamo obilico umetnih snovi, ki so človeku neškodljive in okolju prijazne. Tak primer so kopica certificiranih emulgatorjev, poliglicerilov, površinsko aktivnih snovi itd. Izdelani so iz naravnih obnovljivih virov (npr. palmovo ali kokosovo olje), ne bremenijo okolja in niso škodljivi za človeka. Pa vendar teh snovi oz. takšnih molekul v naravi ni – so plod kemijskih procesov in proizvod laboratorijev.
Želim naravno, ker je razgradljivo in ne škoduje okolju
Glede na to, kako se je doslej odvijala ta objava, najbrž že slutite, da bo odgovor… drugačen. Prav imate. Naravno ni nujno neškodljivo za okolje – pravzaprav so včasih laboratorijsko pridobljene snovi do okolja bolj prijazne!
Glede na to, kako se je doslej odvijala ta objava, najbrž že slutite, da bo odgovor… drugačen. Prav imate. Naravno ni nujno neškodljivo za okolje – pravzaprav so včasih laboratorijsko pridobljene snovi do okolja bolj prijazne!
Vzemimo za primer področje površinsko aktivnih snovi. To so tiste snovi, ki lahko vežejo nase določeno količino maščob in umazanije ter na ta način čistijo. V naravi obstajajo podobne snovi: saponini. Že ime daje slutiti, da so to »milnate« snovi – in res so takšne. Z milom nimajo nobene veze, vendar vseeno čistijo in se penijo, poleg tega pa učinkovito zatirajo določene škodljivce. Prisotne so v nekaterih rastlinah kot npr. divji kostanj, milnica, juka itd. No, vse lepo in prav, dokler so prisotni v rastlinah v tistih količinah, kolikor jih sama rastlina proizvede. Problem nastane, ko jih s posebnimi postopki izvlečemo in koncentriramo, nato pa uporabimo za šampone, mila ali pranje perila. Dejstvo pa je, da saponini ne zatirajo le insektov, temveč tudi vodne organizme, vključno z ribami. Seveda niso vsi saponini enako škodljivi, kar je le še en dokaz več o relativni »nedolžnosti« naravnega.
Ista zgodba se ponovi pri eteričnih oljih. Ste kdaj pogledali pozorno simbole na steklenički eteričnega olja? Škodljivo za zdravje človeka in škodljivo za okolje…
Kar je prijazno do okolja, je prijazno tudi do ljudi
Če se za trenutek vrnemo k površinsko aktivnim snovem kot takim… se še spominjate znanega SLS? SLS je kratica za Sodium lauryl sulfate, po domače natrijev lauril sulfat. To je površinsko aktivna snov, ki se je zelo pogosto uporabljala v raznih šamponih, tekočih in trdih milih. Je biološko razgradljiva in še nekaj let nazaj je bila dovoljena v vseh Ecocert izdelkih. Šele kasneje je prišlo na dan, da je to pravzaprav ena izmed najbolj agresivnih površinsko aktivnih snovi in začele so se prave oglaševalske kampanje v stilu »brez tega« in »brez onega«.
Če se za trenutek vrnemo k površinsko aktivnim snovem kot takim… se še spominjate znanega SLS? SLS je kratica za Sodium lauryl sulfate, po domače natrijev lauril sulfat. To je površinsko aktivna snov, ki se je zelo pogosto uporabljala v raznih šamponih, tekočih in trdih milih. Je biološko razgradljiva in še nekaj let nazaj je bila dovoljena v vseh Ecocert izdelkih. Šele kasneje je prišlo na dan, da je to pravzaprav ena izmed najbolj agresivnih površinsko aktivnih snovi in začele so se prave oglaševalske kampanje v stilu »brez tega« in »brez onega«.
Kar ni primerno za prehrano, ni primerno niti za kožo
Po internetu preko mailov krožijo takšni in drugačni seznami sestavin in aditivov, ki bi se jih morali izogibati v prehrani, ker povzročajo to ali ono ali so na kratko – škodljivi. S temi seznami se povsem strinjam – dokler so popolni in pri vsaki sestavini jasno povejo, kaj povzročajo in v kolikšni količini postanejo škodljive. Vendar pa je pri tem potrebno vedeti, da naša koža reagira na te iste snovi povsem drugače in da so takšni seznami le relativno uporabni.
Po internetu preko mailov krožijo takšni in drugačni seznami sestavin in aditivov, ki bi se jih morali izogibati v prehrani, ker povzročajo to ali ono ali so na kratko – škodljivi. S temi seznami se povsem strinjam – dokler so popolni in pri vsaki sestavini jasno povejo, kaj povzročajo in v kolikšni količini postanejo škodljive. Vendar pa je pri tem potrebno vedeti, da naša koža reagira na te iste snovi povsem drugače in da so takšni seznami le relativno uporabni.
Za primer vzemimo nekatera barvila (npr. karminsko rdeče), za katera je dokazano, da kot prehranski dodatek pri otrocih lahko povzročajo hiperaktivnost. Seveda se mi pri takem podatku hitro vklopijo alarmni senzorji in pomislim, da najbrž tudi v stiku s kožo to barvilo ne bo ravno nedolžno. Vendar pa ne morem pričakovati, da bom zaradi njega hiperaktivna! Čisto druga skrajnost so aditivi kot npr. guar gumi, za katerega poročajo, da povzroča prebavne težave in napihnjenost. Kako bo lahko takšne težave povzročal v kozmetiki, ko pa ne gre skozi prebavni trakt oz. se zaradi velikosti molekule sploh ne absorbira?!
Kar lahko pojem, lahko dam tudi na kožo
V veliki večini skorajda res – vendar le skorajda. Medtem ko naša prebavila s pomočjo kislega okolja, množice encimov in kopice bakterij lahko onesposobijo in uničijo celo vrsto potencialno »nevarnih« snovi, naša koža tega ne more storiti. Brez večjih težav lahko pojemo žličko cimeta, klinčke in celo čili ali pekoče feferone. Vendar tako cimet kot tudi klinčki v prahu in še mnogo drugih stvari, ki jih zlahka prebavimo, lahko ob kožnem nanosu povzročijo hudo alergično reakcijo, podobno se zgodi s sokom aloje in njenimi antrokinoni. Klinčki in cimet spadajo celo med močne kožne alergene!
V veliki večini skorajda res – vendar le skorajda. Medtem ko naša prebavila s pomočjo kislega okolja, množice encimov in kopice bakterij lahko onesposobijo in uničijo celo vrsto potencialno »nevarnih« snovi, naša koža tega ne more storiti. Brez večjih težav lahko pojemo žličko cimeta, klinčke in celo čili ali pekoče feferone. Vendar tako cimet kot tudi klinčki v prahu in še mnogo drugih stvari, ki jih zlahka prebavimo, lahko ob kožnem nanosu povzročijo hudo alergično reakcijo, podobno se zgodi s sokom aloje in njenimi antrokinoni. Klinčki in cimet spadajo celo med močne kožne alergene!
Za zaključek…
V kozmetiki je mnogo stvari relativnih, zato je dobro, da se naučite vrednotiti stvari in sestavine z vseh stališč: izvora, škodljivosti, razgradljivosti, agresivnosti itd. Ni črnega in ni belega, ni dobrega in ni slabega, ni škodljivega in neškodljivega. Kot je že v pradavnih časih rekel Paracelzij: razlika med strupom in zdravilom je v dozi.
Ne sodite neke sestavine zgolj po naravnosti, razgradljivosti in neškodljivosti. Ne sodite nekega izdelka zgolj po količini naravnih sestavin. In ne sodite nekega izdelka zgolj po prisotnosti neke nenaravne sestavine. Ni vse, kar je naravno tudi dobro, in ni vse, kar je umetno tudi slabo. Vse ima svoje dobre in svoje slabe plati: naučite se gledati odtenke sivine.
V kozmetiki je mnogo stvari relativnih, zato je dobro, da se naučite vrednotiti stvari in sestavine z vseh stališč: izvora, škodljivosti, razgradljivosti, agresivnosti itd. Ni črnega in ni belega, ni dobrega in ni slabega, ni škodljivega in neškodljivega. Kot je že v pradavnih časih rekel Paracelzij: razlika med strupom in zdravilom je v dozi.
Ne sodite neke sestavine zgolj po naravnosti, razgradljivosti in neškodljivosti. Ne sodite nekega izdelka zgolj po količini naravnih sestavin. In ne sodite nekega izdelka zgolj po prisotnosti neke nenaravne sestavine. Ni vse, kar je naravno tudi dobro, in ni vse, kar je umetno tudi slabo. Vse ima svoje dobre in svoje slabe plati: naučite se gledati odtenke sivine.