Zadnji del iz serije "Na kaj moramo biti pozorni ob nakupu kozmetičnih izdelkov?" se posveča sestavinam. Ne jemljite tega seznama kot svete knjige, še zdaleč ne želim, da bi kdaj to postal. Upoštevajte ga le kot skupek namigov.
Morda boste na tem seznamu pogrešali kakšno sestavino, ki jo najdete na vseh "samo-tega-ne" seznamih - deloma zato, ker menim, da je večina že več kot dobro seznanjena z različnimi problematičnimi sestavinami, deloma pa zato, ker marsikatere izmed tistih sestavin niso ravno takšen bav-bav, kot bi marsikdo rad želel predstaviti.
Morda boste na tem seznamu našli sestavine, ki jih niste pričakovali ali pa jih niste našli nikjer drugje. Tudi sestavine, ki so sprejete za uporabo v naravni kozmetiki. Vendar ta objava ne želi biti seznam sestavin, ki niso v skladu z Ecocert certifikatom, prav tako ne želi biti seznam nevarnih sestavin. Naj bo jasno: večina sestavin, ki dejansko niso primerne za nego kože, sploh niso škodljive. Nesmiselne, problematične za okolje, nerazgradljive - da, vendar ne škodljive.
Naj bo to samo majhen seznam sestavin, ki znajo biti problematične. Bodite pozorni nanje, ko kupujete vaše izdelke: nekatere lahko postanejo problematične šele, če so na prvih mestih INCI, nekatere pa so težavne tudi v izredno nizkih koncentracijah. Skratka: skrbno berite INCI in še bolj skrbno ga presojajte, vendar ne po eni sami sestavini - pomembna je formula!
Alkohol
Ne glede na to,
ali je rastlinskega izvora ali pač kakršenkoli drug, je to še vedno alkohol.
Nekatere nemške bio, eko in holistične hiše vključujejo v svoje izdelke velike
količine alkohola. Alkohol denaturira beljakovine, iz katerih je sestavljena
vsaka celica človeške kože. Denaturacija vodi v smrt celice. Alkohol ni
problematičen, če ga je v formuli le nekaj odstotkov, postane pa težaven, ko ga najdemo na prvih mestih v INCI. Še posebej smo lahko zaskrbljeni
takrat, ko na dnu seznama ne najdemo nobenega konzervansa. Takrat je količina
alkohola v izdelku krepko čez 10%. Takšnih izdelkov se raje izogibajte, saj alkohol
suši kožo in tudi lase in lasišče.
Etoksilirane in propoksilirane sestavine
Prepoznate jih po končnici –eth (npr. Sodium laureth
sulfate, Steareth-20), po imenih Polysorbate (npr. Polysorbate 20, Polysorbate
80), po začetnici PEG (npr. PEG-40 hydrogenated castor oil, PEG-20 sorbitan
monolaurate), po začetnici PPG (PPG-15 Stearyl ether).
Etoksilirane in propoksilirane sestavine so zelo pogoste v
vseh komercialnih izdelkih, njihova narava pa je lahko zelo raznolika: lahko so
emulgatorji, detergenti, zgoščevalci, olja itd. Naravna kozmetika jih
prepoveduje. Razlog za to je precej preprost: proizvodni proces vključuje
strupene snovi, hkrati pa lahko v končnem izdelku ostaja določena količina
toksičnih snovi.
Etoksilacija je kemijska reakcija, pri kateri določena snov
reagira z etilen oksidom, močno strupenim plinom. Pri propoksilaciji snov
reagira s propilen oksidom. Za kozmetične namene se postopek
etoksilacije/propoksilacije najpogosteje uporablja za proizvodnjo površinsko
aktivnih snovi, torej po domače povedano raznih penečih se snovi za izdelavo mil in
šamponov ter emulgatorjev. Izhodiščna molekula so navadno razni alkoholi,
fenoli ali amini.
Problem sestavin, pridobljenih s postopkom
etoksilacije/propoksilacije je večplasten. Kot že rečeno, je za etoksilacijo/propoksilacijo
potrebno uporabljati etilen oksid/propilen oksid, ki sta močno strupena. Končni
produkt etoksilacije/propoksilacije – torej razne PEG-, PPG- in –eth kozmetične
sestavine – pa je zelo malo strupen ali nestrupen (pri čemer »strupen« ni sinonim
za »dražilen«, »nerazgradljiv« ali drugo!). Dejanski problem ni toliko
etoksilirana/propoksilirana sestavina, temveč prisotnost 1,4-dioksana in drugih
strupenih snovi. Sestavine, pridobljene s postopkom etoksilacije, so toliko
bolj problematične, kolikor več molov etilen oksida/propilen oksida je pripetih na osnovno
molekulo, saj se s tem poveča tudi možnost tvorbe 1,4-dioksana med
etoksilacijo.
Pri etoksiliranih in propoksiliranih snoveh tako govorimo o
stopnji etoksilacije/propoksilacije – prav stopnja etoksilacije/propoksilacije
določa, ali je snov bolj ali manj nevarna. Višja kot je stopnja
etoksilacije/propoksilacije, bolj potencialno nevarna je snov. Stopnjo
etoksilacije/propoksilacije lahko razberemo kar z INCI imena: vsem oznakam
namreč navadno sledi neka številka. Ta številka nam pove, koliko molov etilen
oksida/propilen oksida je bilo med postopkom etoksilacije/propoksilacije
pripetih na en mol osnovne molekule. Višja kot je številka, bolj problematična
je sestavina; če številke ni, gre navadno za nizko stopnjo
etoksilacije/propoksilacije.
Naftni derivati: parafin, vazelin ipd.
Naftni derivati so v kozmetiko vstopili šele v prejšnjem
stoletju, vendar so se zelo močno zakoreninili. Pred rastlinskimi olji imajo
namreč ogromno prednosti: dajejo vedno enake rezultate, nimajo vonja, nimajo
barve, ne postanejo žarki in sami po sebi ne sprožajo alergičnih reakcij.
Naj bo takoj jasno: naftni derivati za človeka niso tako
zelo škodljivi kot bi vas vsi »teroristi zdravega življenja« radi prepričali.
Zaradi njihovega izvora in postopka pridobivanja in prečiščevanja lahko
vsebujejo določeno količino primesi. Le-te so lahko potencialno nevarne oz.
rakotvorne, vendar pa so zakoni in mejne vrednosti precej stroge, hkrati pa
morajo vse kozmetične sestavine slediti točno določenim normam. Govoriti, da je
zato sam naftni derivat rakotvoren, ni ravno resnica…
Naftni derivati imajo predvsem veliko drugih negativnih
lastnosti: so škodljivi za okolje in človeški koži povsem tuji, neuporabni.
Človeška koža jih ne prepozna in jih ne asimilira, zato ostanejo na površini.
Kože ne nahranijo, temveč le »zaprejo«. Njihov učinek je podoben, kot bi si
obraz ovili v kuhinjsko folijo… Vendar pa hkrati ravno to njihovo lastnost, da
v kožo ne prodrejo, temveč ostanejo samo na površini, pridno izkorišča
farmacevtska industrija. Za farmacevtske potrebe so naftni derivati pravzaprav
idealna izbira, zato se nikar ne zmrdujte, ko boste naslednjič v kakšnem mazilu
proti herpesu odkrili ta nadležni parafin. Vedite, da je to z zdravstveno-kozmetičnega
stališča ena izmed boljših izbir.
Niso pa naftni derivati dobri v klasični kozmetični negi,
saj kožo samo zaprejo, ne morejo pa je nahraniti. Zato se izogibajte izdelkom,
ki vsebujejo naftne derivate in posegajte raje po izdelkih, ki vsebujejo rastlinska
olja. Morda koža ne bo tako mehka na otip, morda se vam bo pod prsti zdela
krema manj hranljiva, vendar verjemite, da bo vaša koža na dolgi rok bolj
hvaležna za naravno nego.
Silikoni
Podoben učinek kot naftni derivati imajo na kožo tudi
silikoni. S kožo nimajo ravno veliko skupnega, vendar se kljub temu na široko
uporabljajo v raznoraznih kozmetičnih izdelkih: emulzijah, šamponih, balzamih
itd. Razlogov za to je več: kot naftni derivati tudi silikoni nimajo barve,
nimajo vonja in ne postanejo žarki, hkrati pa lahko z njimi dosegamo čudovite
rezultate: koža in lasje se zdijo svilnati, gladki, hkrati pa izredno lahki,
nemastni.
Vendar pa silikonov koža ne prepozna, pravzaprav je njihov
učinek le velika varka. Kar čutimo kot »mehko kožo« je v resnici le tanka mehka
plast silikonov… Prepoznate jih po končnicah –thicone (npr. Dimethicone) ali
–siloxane (npr. Cyclopentasiloxane). Kozmetična industrija pa se zaradi vse
večjega znanja potrošnikov zateka tudi k »alternativnim« poimenovanjem, zato
lahko marsikdaj najdete tudi kakšno drugo ime. Dimetikon je lahko tudi
Dimeticon-Copolyol, E900, Polysilane itd.
Med silikone spada tudi cela kopica sestavin, ki se
uporabljajo v šamponih in balzamih za povečanje mehkobe in sposobnosti česanja
las. Le-ti pogosto nimajo nič skupnega s končnicami –thicone ali –siloxane,
njihovo ime nakazuje samo to, da je sestavina kvaternizirana. Kvaternizirane
sestavine so kationske (torej imajo lastnosti balzamov). Mednje spada
Quaternium 80 (gre za kvaterniziran polidimetilsiloxan), Quaternium 22,
Quaternium 19, Polyquaternium 7 itd. Velja opomniti, da niso vse sestavine, ki
vsebujejo ime »quaternium« ali »polyquaternium« dejansko tudi silikoni.
Quaternium 15 je tako konzervans (zelo strupen, kakorkoli), Quaternium-79
hydrolyzed milk protein pa so kationske hidrolizirane mlečne beljakovine.
Formaldehid in ostale sestavine, ki lahko tvorijo
formaldehid
Če je le mogoče, se izogibajte vsem sestavinam, ki so znane
kot tvorci formaldehida. Formaldehid je plin, dobro topen v vodi in močno strupen,
rakotvoren, alergen in mutagen. Zaradi svojih odličnih konzervirnih lastnosti
se formaldehid uporablja tudi za balzamiranje.
V kozmetiki se formaldehid uporablja kot konzervans, prav
tako so konzervansi ostale spojine, ki lahko sproščajo formaldehid: DMDM
hydantoin, Imidazolidinyl urea, Diazolidinyl urea, Sodium hydroxymethyl
glycinate, 2-Bromo-2-nitropropane-1,3-diol ali Bronopol, Benzylhemiformal,
Quaternium 15.
Triklosan
Tudi triklosan (INCI: Triclosan) ni ravno zaželjena
sestavina pri izbiri kozmetičnih izdelkov. Našli ga boste v izdelkih za ustno
nego (vodice, zobne paste) saj zelo učinkovito deluje na bakterije v ustni
votlini in kot antiseptik. Poleg tega ga najdete tudi v dezodorantih,
kjer prepreči razvoj bakterij, ki so odgovorne za rakzrajanje potu in
posledično neprijeten vonj, ter v mnogih drugih izdelkih.
Med proizvodnjo kot tudi med razkrajanjem molekule naj bi se
tvorili dioksini (strupene snovi, ki se nalagajo v človeškem telesu). Prav tako
se v človeškem telesu nalaga tudi sam triklosan, s to razliko, da lahko brez
večjih težav vstopi v obtok, pride do možganov ali se prenaša ob dojenju z
materinim mlekom. Bolj dolgotrajna uporaba triklosana (ki ima antiseptične in
protibakterijske lastnosti) povzroča razvoj močno odpornih bakterij. Nekatere
študije so pokazale, da lahko oslabi srčno in ostale človeške mišice. Nenazadnje
velja opomniti, da je močno škodljiv za okolje.
Izvleček grenivkinih pešk
Ne glede na to, kaj so vam vsega dobrega natvezili o
grenivkinih peškah oz. njihovemu izvlečku, se izdelkom, ki ga vsebujejo, raje
izogibajte. Njegovo INCI ime je Grapefruit seed extract.
Kot sem že obširneje pisala v objavi o konzervansih, je
izvleček grenivkinih pešk velika… laž. Pravzaprav še slabše, saj je
to velika strupena laž. O izvlečku grenivkinih pešk so namreč kar precej časa
pisali kot o naravnem konzervansu in naravnem zdravilu za vse tegobe in
zdravstvene težave, povezane z bakterijami, kandido itd. Popularnost izvlečka
je prišla celo tako daleč, da so jo (v naivnem prepričanju, da so vse obljube
resnične) začeli uporabljati v čebelarstvu.
Problem se je izkazal kasneje, ko so nekateri izvlečki
dejansko bili učinkoviti, nekateri pa ne. Zato so izvlečke poslali na analizo
in izkazalo se je, da so vse protibakterijske, antiseptične in konzervirne
lastnosti dejansko sad strupenih primesi, ki so bile izvlečku dodane ali so v
izvlečku ostale po ekstrakciji: že zgoraj omenjeni triklosan, parabeni,
benzetonijev klorid, benzalkonijev klorid itd.
Parabeni
Med »škodljive« pogosto uvrščamo tudi parabene. Gre za ene
izmed najbolj pogosto rabljenih konzervansov v kozmetični industriji. Parabenov
je veliko, prepoznamo jih po končnici –paraben: Methylparaben, Propylparaben,
Ethylparaben itd., včasih pa se skrivajo tudi pod drugimi imeni: Methylparaben
je tako tudi Benzoic acid 4-hydroxy-methyl ester, p-Carbomethoxyphenol,
Methyl-4 hydroxybenzoate, Methyl parahydroxybenzoate, Parahydroxybenzoate ester
itd.
Velja povedati, da je parahidroksibenzoična kislina prisotna
v naravi in ni škodljiva, parabeni (torej estri te kisline) pa so prisotni tudi
v nekaterih (užitnih) rastlinah. Vrsto let so posamezne študije dokazovale sum
na škodljivost parabenov, ali bolje rečeno: interpretacija teh študijev je
dokazovala možnost škodljivosti teh snovi. Različne analize in drugi študiji so
vzpostavili povezavo med rakastimi tvorbami in parabeni ter njihovo
interferenco v delovanju estrogenov.
Večkrat zaporedoma je Evropska komisija vzela pod drobnogled
vse študije in ostale dokaze ter preučila dejansko škodljivost v kozmetičnih
izdelkih. Enoznačnega odgovora, ki bi potrjeval škodljivost parabenov, pa
dejansko še nismo dobili. S strani Evropske komisije so zato parabeni označeni
kot »varni za potrošnika«, pri čemer so največje dovoljene količine poostrene.
Parabeni niso ravno največji bavbav v celotni kozmetični
industriji, bolj se gre bati drugih konzervansov (kot npr. DMDM hydantoin).
Vsekakor se je bolje izogibati izdelkom, ki so konzervirani s parabeni, pri
čemer bodite posebej pozorni na to, da otrok ne izpostavljate izdelkom, ki jih
vsebujejo.
Natrijev benzoat in kalijev sorbat
Kot zadnjo pikico na i velja pri konzervansih opomniti tudi
na dvojico natrijevega benzoata (INCI: Sodium benzoate) in kalijevega sorbata
(INCI: Potassium sorbate). Ne boste jih našli na nobenem seznamu »nevarnih
sestavin« in drugih »izogibajte-se-straneh«, pa vendar bi jih osebno rada
uvrstila med sestavine, na katere moramo biti pozorni.
Obe sestavini spadata med konzervanse, dovoljene tudi v
prehrambeni industriji. Dovoljena sta v naravni kozmetiki in sta seveda v
skladu z mnogoterimi certifikati. Nista škodljiva za človeka in tudi ne za
okolje. Kje torej tiči problem, se boste vprašali?
Natrijev benzoat in kalijev sorbat povzročata ogromno
alergičnih reakcij, še posebej pri ljudeh z občutljivo kožo – celo več alergij,
kot prenekateri drugi sintetični konzervansi. Alergična reakcija ni takojšnja,
temveč se pokaže šele po daljši uporabi. Daljša kot je izpostavljenost kože,
večja je možnost alergične reakcije: izpuščaji, koprivnica, dermatitis itd. S
prenehanjem uporabe izdelkov, ki vsebujejo natrijev benzoat in kalijev sorbat,
alergija mine.
V primeru, da imate močno reaktivno kožo, ki je podvržena
alergijam in koprivnici oz. če imate občutljivo kožo, se izogibajte dolgotrajni
uporabi izdelkov, ki vsebujejo omenjena konzervansa. Izdelek, ki ga uporabite
enkrat na teden, vam po vsej verjetnosti ne bo povzročil reakcij, če pa
kupujete kremo, ki jo boste uporabljali vsak dan, bodite pri nakupu pozorni na
omenjeno dvojico.
Triethanolamine in TEA, DEA, MEA
Trietanolamin je kompleksna molekula, ki se v kozmetiki
uporablja predvsem kot šibka baza. V naravni kozmetiki jo povsem nadomešča
natrijev hidroksid (NaOH), v klasični komercialni kozmetiki in žal tudi v
izdelkih, ki se pretvarjajo, da so naravni, pa ima trietanolamin posebno mesto.
Kot šibka baza v osnovi služi trem ciljem: za uravnovešanje
pH, za nevtralizacijo akrilatnih zgoščevalcev ter za umiljanje maščob (in
posledično emulgiranje). Prav zaradi teh lastnosti ga boste našli v vseh gelih
iz aloje, ki so zgoščeni z akrilati ter tudi v nekaterih kremah, ki so izdelane
na osnovi mila. Se še spomnite objave Vosek+boraks? Ne, hvala!? Prav tam sem že
pisala o trietanolaminu: če ga v formuli zmešamo skupaj s stearinsko kislino
(maščobna kislina), se le-ta umili. Milo pa lahko da emulzijo (o slabih
lastnostih takšnih emulzij in njihovemu pH pa si le preberite omenjeno
objavo!).
Trietanolamin ima kljub vsemu še eno slabo lastnost: lahko
tvori nitrosamine, ki so močno rakotvorni. Enako velja za vse ostale
etanolamine in njihove derivate. Le-ti se navadno uporabljajo v izdelkih za
prhanje in v šamponih, kjer nastopajo kot neionske površinsko aktivne snovi.
Prepoznamo jih po oznaki TEA (kratica za trietanolamin), DEA (dietanolamin) ali
MEA (monoetanolamin), obstaja pa jih ogromno različnih: Cocamide MEA, DEA-cetyl
phosphate, TEA-lauryl sulfate itn.
Tako kot trietanolamin in ostali derivati etanolamina tudi
vse te površinsko aktivne snovi lahko tvorijo rakotvorne nitrosamine, poleg
tega pa so precej agresivne in močno dražijo kožo. Pri izbiri šamponov ter
izdelkov za prhanje bodite zato posebej pozorni na prisotnost raznih TEA, MEA
in DEA sestavin. Izbirajte čimbolj uravnoteženo formulo, ki jih po možnosti ne
vsebuje.
SLS (natrijev lauril sulfat) in Sodium coco-sulfate
O njih ni kaj veliko posebnega za napisati. O natrijevem
lauril sulfatu vemo že veliko: naravna in certificirana površinsko aktivna
snov, ki se uporablja v različnih izdelkih za prhanje in šamponih, vendar spada
med ene izmed najbolj agresivnih. Izogibajte se izdelkom, ki jo vsebujejo, še
posebej tistim, ki jo imajo med prvimi sestavinami. Podobno velja tudi za
Sodium coco-sulfate: čeprav ne tako demoniziran kot njegov brat SLS, ima tudi
Sodium coco-sulfate podobne agresivne lastnosti. Zato se nanj nikar preveč ne
zanašajte.
Dišave in eterična olja
O dišavah bi lahko razpravljali v nedogled, pa vendar boste
izdelek brez dišav (INCI: Parfum ali Fragrance) težko našli. Dišave so posebej
problematične le takrat, ko imate posebej reaktivno kožo, ki se na vsak
dražljaj odzove z alergično reakcijo. Vendar vedite, da eterična olja v takem
primeru niso boljša alternativa: eterična olja prav tako vsebujejo alergene
(nekatera celo krepko več, kot dišavna olja!) in ravno tako sprožijo kožno reakcijo.
Tako kot sestavine iz umetnih dišav tudi sestavine eteričnih olj preidejo v
obtok in nikar ne mislite, da je njihov »naravni izvor« olajševalna okoliščina.
Prej nasprotno! Dišavna olja ne bodo povzročile splava. Pa morda veste,
koliko eteričnih olj lahko povzroči splav in koliko jih je prepovedanih med
nosečnostjo?!
Tako dišave kot eterična olja lahko izzovejo alergično reakcijo. Če imate močno občutljivo kožo (dermatitis, rozacea ipd) se izogibajte kateremukoli izdelku, ki vsebuje dišave ali eterična olja. Občutljiva koža namreč lahko močno reagira tudi na vsa na videz "dobra" eterična olja. V primeru, da nimate težav s kožo, pa ste lahko pri uporabi izdelkov, ki vsebujejo eno ali drugo sestavino, mirni.
Nenazadnje: dišave, dišavne mešanice ali mešanice eteričnih olj so v INCI seznamu označene z istim imenom Parfum ali Fragrance, pri čemer ne morete vedeti, ali je to skupek sintetičnih ali naravnih molekul iz eteričnih olj. Zapis "odišavljeno z eteričnimi olji" je tako samo dobra volja proizvajalca, da jasno pove, kakšne dišave uporablja. Vendar kot že rečeno: eterična olja niso nujno manj škodljiva.