Ker je specifik pri formuliranju emulzij za obraz glede na tip kože zares veliko, se bomo v tokratni objavi posvetili zgolj osnovam.
Tako kot pri formuliranju krem za telo tudi tu veljajo ista pravila: recepte se vedno piše za sto gramov, formule pa se delijo na tri faze (vodno A fazo, maščobno B fazo in hladno C fazo; če potrebujete osvežitev znanja o pisanju formul: Kako se piše in bere formule). Za razliko od emulzij za telo pa je pri kremah za obraz precej bolj pomemben dejanski občutek, ki ga bo krema pustila ob mazanju in po tem, ko se bo že vpila. Pri nanašanju kozmetičnih izdelkov na obraz smo namreč precej bolj občutljivi kot pri drugih izdelkih, vsaka najmanjša napaka nas zmoti, pa tudi zaznave so navadno precej bolj izrazite. Zato se pri formuliranju krem za obraz navadno najprej vprašamo, kakšen občutek (in kakšno konsistenco) bi radi dosegli. Prvi korak pri formuliranju je zato pri emulzijah za obraz določanje kompaktnosti, teksture in občutka.
Konsistenca, tekstura in občutek kreme
Ko govorimo o konsistenci, moramo pred seboj imeti predvsem obliko emulzije oz. njeno viskoznost. Pri definiciji konsistence se sprašujemo, kakšna je željena viskoznost emulzije: kompaktna krema za v lonček, gosto tekoča emulzija za airless, bolj tekoča emulzija za dozo s pumpico itd. Na osnovi željene konsistence oz. kompaktnosti namreč izberemo emulgator (ter koemulgator, v kolikor je potrebno) ter reološke modifikatorje, tako vodne kot maščobne faze.Pri definiciji teksture poskušajmo ugotoviti, kakšno "zgradbo" bo imela oz. kakšna bo emulzija na dotik. Bo to bogata, hranljiva krema? Lažja emulzija, ki se hitro vpija? Lahka emulzija, ki pa se dolgo pusti masirati? Pri tem bodimo pozorni in ne zamenjujmo teksture s kompaktnostjo. Kompaktna krema za v lonček namreč ni nujno hranljiva in bogata, prav tako tekoče emulzije niso nujno lahke. Primer: emulzije na osnovi zelo lahkih emulgatorjev kot je npr. Cetearyl glucoside in Carbopolom kot reološkim modifikatorjem vodne faze so kompaktne in primerne za v lonček, dejanska tekstura pa je pri nizki vsebnosti maščob izredno lahka in vpojna. Odločitev o teksturi tako kot odločitev o konsistenci vpliva na nadaljnjo izbiro emulgatorja, koemulgatorja in reološke modifikatorje vodne in maščobne faze.
Ko govorimo o občutku, ki jo emulzija da in pusti, se moramo deloma vprašati tudi, kaj želimo, da nam emulzija, ki jo sestavljamo, doprinese. Je cilj naše emulzije, da nahrani kožo? Potem je dobro, da takšen občutek tudi pusti. Občutki, ki jih lahko izdelek uporabniku pusti, so različni: občutek navlaženosti, občutek hranljivosti, občutek lahkosti, občutek svežine, občutek suhosti, občutek pomirjene kože itd. Na dejanski občutek, ki ga emulzija pusti, izbira emulgatorja in reoloških modifikatorjev vpliva le deloma. Velik delež vseh "občutkov" je namreč odvisen od izbire maščob ter aktivnih sestavin.
Določanje količine maščob
Glede na to, za kakšen tip kože bomo formulirali, se bomo odločili za višjo ali nižjo vsebnost maščob. Ker je na koži na obrazu v primerjavi s kožo po telesu bistveno več zlež lojnic, je tudi izločanje sebuma in posledično "naoljenost" kože višja. Količina maščob v emulzijah za kožo obraza je zato nižja kot v emulzijah za telo.Maščobna faza se v kremah za obraz v povprečju giblje do 25%, v primeru zelo suhe kože sicer tudi več, vendar pa imejte v mislih, da je bolj kot količina same maščobne faze pomemben izbor maščob ter seveda aktivnih in vlažilnih sestavin.
Količina maščobne faze tako zavisi od tipa kože in od izdelka, ki ga želimo formulirati, pa tudi od letnega časa:
do 10% maščob imamo izredno lahke do lahke emulzije ali gele z dispergirano maščobno fazo. To so izdelki, ki so primerni za zelo mastno, problematično in aknasto kožo ali pa izdelki, ki predstavljajo osnovno aktivno podlago nekoliko bolj hranljivi kremi. Za takšne izredno lahke formule se povečini odločamo poleti.
pri 10-20% maščob imamo lahke do srednje mastne emulzije. Navadno so to izdelki za zimsko nego mastne ali mešane kože (navadno le do 15% maščob) ter kreme za normalno ali ne preveč suho kožo. Lahke emulzije z do 15% maščob lahko predstavljajo tudi dopolnilno nego drugim, bolj hranljivim kremam.
pri 15-25% maščob imamo mastne do zelo hranljive emulzije, primerne tako za nego normalne kot tudi za suho kožo. Izdelki z visokim deležem maščob (25% ali več) navadno predstavljajo zelo hranljive, zaščitne kreme, primerne za zelo suho kožo ali izredne, npr. zimske razmere.
Izbira emulgatorja
Izbira emulgatorja, koemulgatorja (če je potreben) ter modifikatorje vodne in lipidne faze je najbrž najtrši oreh pri formuliranju krem za obraz. Kako se odločiti? Katera kombinacija bo najboljša? Naj vas nikar ne zagrabi strah: napačne izbire skorajda ne morete narediti. Lahko naredite le boljšo ali slabšo. S tem želim reči, da emulzija uspe, tudi če si namesto Planteca OP2 zamislite kremo z Montanov 68. Razlika je le v kvaliteti sami - ena bo boljša, bolj prijetna, bolj "ta prava". In do tega, da ustvarite "popolno" emulzijo za vaše potrebe in želje, vodi le pot poizkušanja, spreminjanja in piljenja vaše formule.Za izbiro emulgatorja se vedno opiramo na točke, ki smo jih že definirali: konsistenca, tekstura, občutek in količina maščob. Niso vsi emulgatorji namreč primerni za vse izdelke, saj ima vsak posamezen emulgator specifično zahtevo po priporočeni maščobni fazi ter seveda kompaktnosti. Tekoče emulzije najbrž ne bomo dosegli z Montanov 68, prav tako ne bi imelo pomena z Montanov 68 izdelovati izredno lahke kreme za mastno kožo.
Če želim izdelati emulzijo "oil free" zagotovo ne bom posegala po Plantec OP2, temveč se bom usmerila bolj proti Lisolecitinu. Nasprotno se bom za izdelavo hranljive kreme najbrž izogibala Cetearyl glucosidu in iskala rešitev v Plantec OP2, če pa bom želela lahko emulzijo za normalno kožo, bom najbrž iskala kompromis med Methyl glucose sesquistearatom in PGE-3 methylglucose distearatom.
Oblikovanje maščobne faze
Ko na podlagi željene konsistence, teksture, občutka in namembnosti ter določitvi maščobnega deleža določimo najbolj primeren emulgator, izoblikujemo maščobno fazo.Pri tem bi želela ponovno spomniti, da se v maščobno fazo štejejo tako olja in masla kot tudi lipidni emulgatorji, koemulgatorji in lipidni reološki modifikatorji kot tudi druge lipidne sestavine (npr. tokoferol), ki jih vključimo v naš izdelek.
Oblikovanja maščobne faze se lotimo upoštevajoč tri zelo pomembne aspekte: konsistenca kreme, količina maščobne faze ter občutek, ki ga želimo. Recimo, da bi želela bolj gosto tekočo kremo za v airless, ki bo primerna za manj suho kožo, se bo lepo in enakomerno razmazala, ne bo "bremzala" ter bo puščala minimalno milnato sled ali bo brez nje ter bo kljub večjemu deležu maščob dajala lahek občutek, na koncu pa bo koža mehka.
Kot emulgator sem si že izbrala PGE-3 methylglucose distearate v kombinaciji z Methyl glucose sesquistearatom, saj mi kombinacija omogoča dobro mazljivost in lahkost. Določim lipo modifikatorje, zaradi želje po nizki beli milnati sledi omejim na minimum cetilni alkohol ter ga dopolnim ali zamenjam s cetil palmitatom. Lipo modifikatorja dodam zelo malo. Pri izbiri maščob se osredotočim na tiste, ki so bolj primerne za suho kožo (mandljevo, olivno, avokadovo itd) - ne pozabim na tokoferol, neumiljive snovi itd. vendar pa prav tako ne pozabim na tista izredno mazljiva olja kot npr. Coco caprylate ali Ethylhexyl stearate. Ta olja bodo namreč služila za doseganje lepe in polne mazljivosti, hkrati pa bodo poskrbela za občutek mehke kože. O tem, kako posamezna olja vplivajo na mazljivost in kako posledično izbiramo in kombiniramo olja, smo govorili v objavi Mazljivost in uporaba sintetičnih olj.
Oblikovanje vodne faze
Za oblikovanjem maščobne faze pride na vrsto določitev vodne faze. Kljub temu, da je vodna faza navadno precej preprosta, saj vsebuje v povprečju le dve ali tri sestavine - vodo, zgoščevalec vodne faze ter glicerol - pa sama izbira reološkega modifikatorja vodne faze ni vedno enostavna.Izbira zgoščevalca vodne faze namreč bistveno vpliva tako na stabilnost kot tudi na kompaktnost emulzije. V kolikor želimo kompaktno kremo za v lonček, primerno za mastno kožo, bomo vsekakor morali poseči po akrilatnih zgoščevalcih kot so to Carbomerji in Carbpoli. Izbira zgoščevalca vodne faze vpliva pa tudi na sam občutek in teksturo emulzije. Če želimo hranljivo kremo, bomo najbrž izbrali ksantan gumi. Če želimo osvežujočo in lahko emulzijo, bomo posegali po Carbomerjih ali Carbopolih.
Naslednji korak je seveda določitev količine zgoščevalca. Z višjo količino reološkega modifikatorja vodne faze dosežemo načeloma bolj kompaktno emulzijo, vendar lahko v primeru previsokega odstotka dosežemo tudi prav neprijetne učinke. Krema z 0,4% ksantana bo npr. po vsej verjetnosti dajala občutek potenja, krema se bo vlekla in delala kodrčke, prenizka količina pa ne bo zmogla zagotoviti dovolj visoke viskoznosti in krema ne bo kompaktna ali pa se bo, v najslabšem primeru, začela razdeljevati. Največkrat se zato odločamo za kompromis in uporabimo v isti emulziji tako ksantan kot tudi akrilatne zgoščevalce.
Ko določimo primerne reološke modifikatorje in njihove količine, določimo še količino glicerola in preidemo na oblikovanje hladne C faze.
Oblikovanje C faze - aktivne sestavine
Zadnji korak pri formuliranju krem je oblikovanje hladne C faze, kjer določimo predvsem vse aktivne in vlažilne sestavine ter konzervans.Pri oblikovanju C faze imejmo v mislih, da lahko emulzija sprejme le določeno količino aktivnih sestavin ter lipidov, ki jih dodajamo na hladno, zato z dodatki v C fazi ne gre pretiravati. Osredotočajte se na bistvene sestavine in upoštevajte pravilo, da je manj več.
Tako za aktivne in vlažilne sestavine posegajte le po tistih, ki so bistvenega pomena za potrebe kože, kateri namenjate izdelek, ter občutka, ki ga želite doseči. Suhi koži ne bo smiselno dodajati nepozebnika, ki deluje adstringentno, ali pa Dry flo PC za vpijanje sebuma. Mastni koži ne boste dodajali sto različnih vrst vlažilnih sestavin, normalni koži pa najbrž ne boste namenjali azeloglicina.
Ko določate in izbirate in določate količino aktivnih in vlažilnih sestavin pazite, da ne boste dosegli lepljivega učinka, posebej problematične so kombinacije s pantenolom in glicerolom. Prav tako pomislite na vse tiste sestavine, ki lahko povzročajo občutek potenja kot npr. ksantan in natrijev laktat. Posebej previdni bodite pri izbiri aktivnih sestavin in njihove medsebojne kompatibilnosti ter kompatibilnosti z ostalimi sestavinami, pH vrednostjo ali dolgoročno stabilnostjo. Pantenola tako ne dodajajte v maksimalnih količinah, če ste za zgoščevalec uporabili akrilate, retinil palmitata nikar ne uporabljajte v kremah za poletne dni itd.
Nazadnje določimo še konzervans in potrebni pH kreme. Tako konzervans kot tudi potrebni pH kreme morata biti kompatibilna z vsemi sestavinami, ki smo jih uporabili.
Končni izpis formule
Po vsem tem delu nas čaka samo še čistopis formule. Še enkrat preverimo vse količine, medsebojno kompatibilnost sestavin ter pH ter formulo prepišemo na čist papir tako, da sledimo klasični obliki za kozmetično formulo.V fazo A zapišemo vodo, potrebno količino glicerola in zgoščevalca vodne faze. V fazo B emulgator, modifikatorje lipidne faze ter vsa olja in maščobe, ki jih lahko segrevamo. Olja, ki jih moramo dodajati na hladno, premaknemo v fazo C. V fazo C poleg termolabilnih olj zapišemo še aktivne in vlažilne sestavine, ki jih dodamo, ko se emulzija ohladi, vrsto in potrebno količino konzervansa ter potrebni pH.
Za dejansko formulo zapišemo še predviden ali potreben postopek: kako se pripravi faza A in B, do kolikšne temperature ju segrevamo ter pri kateri temperaturi emulgiramo. Zapišemo, ali emulzijo med ohlajanjem mešamo ter pri kateri temperaturi dodajamo sestavine iz C faze.