Sojin lecitin (INCI: Lecithin) najbrž nikomur ni čista neznanka – skoraj vsak je zanj že slišal, najsi bo kot prehranski dodatek ali kot emulgator v živilih. In skoraj gotova sem, da ste ob tem že večkrat pomislili, da bi ga lahko uporabili tudi kot emulgator v kremah. Saj emulgira, kajne? Seveda, vendar pa uporaba lecitina v kozmetične namene ni tako preprosta, zato si bomo najprej pogledali, kaj lecitin sploh je, nato pa tudi zakaj ga kozmetične hiše ne uporabljajo ter zakaj je bolje poiskati lisolecitin ali hidrogeniran lecitin.
O lecitinu in fosfolipidih
Lecitin je zelo široko in splošno ime za veliko skupino sestavin, ki se nahajajo tako v rastlinskem kot živalskem svetu: v jajčnem rumenjaku, soji, sončničnih semenih in celo mleku in jetrih. Lecitin je sestavljen iz maščobnih kislin, glicerola, glikolipidov ter predvsem iz fosfolipidov. Fosfolipidi spadajo med digliceride. Po svoji sestavi so precej podobni trigliceridom, le da imajo namesto treh verig maščobnih kislin le dve verigi maščobnih kislin, tretje »prosto« mesto pa zaseda fosfatna skupina. Na fosfatno skupino je nato vezana dodatna molekula, ki pravzaprav daje ime posameznemu fosfolipidu. Če je na fosfatno skupino vezan holin, imamo opravka s fosfolipidom, ki se imenuje fosfatidilholin. Fosfatidilholin je v lecitinu prisoten v zelo visokih količinah, celo do 20%.
O lecitinu in fosfolipidih
Lecitin je zelo široko in splošno ime za veliko skupino sestavin, ki se nahajajo tako v rastlinskem kot živalskem svetu: v jajčnem rumenjaku, soji, sončničnih semenih in celo mleku in jetrih. Lecitin je sestavljen iz maščobnih kislin, glicerola, glikolipidov ter predvsem iz fosfolipidov. Fosfolipidi spadajo med digliceride. Po svoji sestavi so precej podobni trigliceridom, le da imajo namesto treh verig maščobnih kislin le dve verigi maščobnih kislin, tretje »prosto« mesto pa zaseda fosfatna skupina. Na fosfatno skupino je nato vezana dodatna molekula, ki pravzaprav daje ime posameznemu fosfolipidu. Če je na fosfatno skupino vezan holin, imamo opravka s fosfolipidom, ki se imenuje fosfatidilholin. Fosfatidilholin je v lecitinu prisoten v zelo visokih količinah, celo do 20%.
Prav ta fosfolipidna narava daje lecitinu emulgirne sposobnosti. Če se še spomnite iz objave o emulzijah, so emulgatorje tiste snovi, ki imajo en del, topen v maščobah (lipofilen rep) in en del, topen v vodi (hidrofilno glavo). Fosfatna skupina, na katero je vezana dodatna molekula (npr. fosfatidilholin), predstavlja hidrofilni del (vodotopni del), dve maščobni kislini pa predstavljata lipofilni del (topen v maščobah). Njegov HLB je okoli 4. Lecitin torej lahko emulgira, vendar lahko nase veže le omejeno količino vode in ustvarja le emulzije tipa V/O, z veliko količino olja in le malo vode. Dokaz za to je majoneza, ki jo izdelamo doma – jajčni rumenjak vsebuje lecitin, le-ta pa veže nase obilico maščobe (olja) ter le manjšo količino vode (kisa).
Torej – boste rekli – kaj pa je tu tako težkega, da se lecitin ne uporablja kot emulgator v kozmetiki? Če za trenutek odmislimo dejstvo, da z njim lahko izdelamo samo precej mastne kreme tipa O/V (ki so po občutku precej podobne majonezi), je tu še cela vrsta razlogov. Sojin lecitin lahko v odvisnosti od temperature, stopnje hidriranosti, uporabljenih dodatkov in postopka emulgiranja oblikuje precej različne emulzije: od liposomov in micel do lamelarnih struktur. Žal je to bolj stvar tehnično zelo razvitih laboratorijev, ne pa preprostih paličnih mešalnikov. Nenazadnje pa je sojin lecitin precej pokvarljiv, zaradi česar so tudi emulzije obstojne manj časa; ima svoj specifičen, nekoliko neprijeten vonj in daje rumenkaste ali rumeno-rjave »tekoče-pudingaste« emulzije. Skratka, nadvse neprivlačen.
Sojin lecitin se sicer uporablja kot aktivni dodatek kremam za obraz, telo in tudi za lase. Fosfatidilholin je namreč eden najpomembnejših gradnikov celičnih membran, naravno je prisoten je v naši koži in skupaj z ostalimi fosfolipidi v lecitinu lahko kožo neguje. Dodatek lecitina v kremah naredi našo kožo mehkejšo in pospeši njeno obnavljanje, lase pa naredi mehkejše in bolj sijoče. Primeren je predvsem za suhe lase in konice.
Lisolecitin (INCI: Lysolecithin)
Lisolecitin je v primerjavi z lecitinom kot Ferrari v primerjavi s starim fičakom. Boljši, hitrejši in predvsem bolj šminkerski. Da pa vas prodajalci ne bodo naplahtali, bodite pozorni na to, kar prodajajo in predvsem na INCI! Obstaja namreč precej različnih lecitinov: lecitin v prahu, tekoči lecitin, lisolecitin, hidrogenirani lecitin pa še kakšen bi se našel… Velja npr. opozoriti, da »tekoči lecitin«, ki ga prodaja AromaZone, ni tekoči lisolecitin, temveč samo navaden lecitin, stopljen v olju. Pri nakupu bodite zato raje trikrat previdnejši kot enkrat preveč površni.
Lisolecitin je v primerjavi z lecitinom kot Ferrari v primerjavi s starim fičakom. Boljši, hitrejši in predvsem bolj šminkerski. Da pa vas prodajalci ne bodo naplahtali, bodite pozorni na to, kar prodajajo in predvsem na INCI! Obstaja namreč precej različnih lecitinov: lecitin v prahu, tekoči lecitin, lisolecitin, hidrogenirani lecitin pa še kakšen bi se našel… Velja npr. opozoriti, da »tekoči lecitin«, ki ga prodaja AromaZone, ni tekoči lisolecitin, temveč samo navaden lecitin, stopljen v olju. Pri nakupu bodite zato raje trikrat previdnejši kot enkrat preveč površni.
V prodaji obstajata dve obliki lisolecitina: tekoči in v prahu. Razlika med njima je le ena: tekoči lisolecitin vsebuje poleg fosfolipidov tudi okoli 45% sojinega olja, lisolecitin v prahu pa je čisti lisolecitin, brez olja. Druge razlike med njima ni. Lisolecitin (tako tekoči kot v prahu) sta dobavljiva pri Gisella Manske, ki zagotavlja, da nista pridobljena iz genetsko modificiranih organizmov. Oba sta skladna tudi z evropskimi direktivami o prehrambenih dodatkih in sta dovoljena za uporabo v prehranske namene, njuna oznaka je E322.
Lisolecitin je hidrolizirana oblika lecitina. Hidrolizacija je navadno posledica encimske reakcije s pomočjo encima fosfolipaze A2 in predstavlja, s preprostimi besedami, dodajanje –OH skupin. Pri hidrolizaciji se struktura lecitina nekoliko spremeni: še vedno imamo fosfatno skupino, na katero je pripeta nega druga organska molekula, vendar pa imamo zgolj eno maščobno kislino, druga maščobna kislina pa je nadomeščena s hidroksilno –OH skupino. Ta novo dodana –OH skupina lecitinu spremeni emulgirne lastnosti: lisolecitin ima namreč dva dela, topna v vodi (fosfatna skupina z organsko molekulo ter nova –OH skupina) ter samo en del, topen v maščobah (maščobna kislina). Njegov HLB je 9. Lisolecitin ima zato boljše emulgirne lastnosti in omogoča ustvarjanje emulzij tipa O/V.
Emulzije z lisolecitinom so v primerjavi z lecitinom seveda precej manj mastne, veliko bolj prijetne na otip, svilnate in lažje se razmažejo in vpijejo. Prednost lisolecitina je tudi ta, da je manj pokvarljiv, nima nobenega neprijetnega vonja, emulzije pa so skorajda povsem bele.
Uporaba lisolecitina
Da pa ne bi bilo vse tako rožnato je potrebno poudariti, da tudi uporaba lisolecitina prinaša nekaj izzivov in težav. Prva težava, s katero se domači izdelovalci kozmetike soočamo, je pomanjkanje strokovne literature oz. tehničnih spremnih listov, ki bi nakazovali, kaj nam lisolecitin omogoča in kakšne formule lahko z njo izoblikujemo. Na voljo je precej malo podatkov, zato je pogosto pri novih idejah potrebno narediti nekaj testnih verzij in oceniti, kako se lisolecitin obnaša. Kljub vsemu imamo na voljo nekaj smernic, ki nam pomagajo pri uporabi lisolecitina.
Da pa ne bi bilo vse tako rožnato je potrebno poudariti, da tudi uporaba lisolecitina prinaša nekaj izzivov in težav. Prva težava, s katero se domači izdelovalci kozmetike soočamo, je pomanjkanje strokovne literature oz. tehničnih spremnih listov, ki bi nakazovali, kaj nam lisolecitin omogoča in kakšne formule lahko z njo izoblikujemo. Na voljo je precej malo podatkov, zato je pogosto pri novih idejah potrebno narediti nekaj testnih verzij in oceniti, kako se lisolecitin obnaša. Kljub vsemu imamo na voljo nekaj smernic, ki nam pomagajo pri uporabi lisolecitina.
Lisolecitin je, kljub višjemu HLB, še vedno topen v maščobah, zato ga dodajamo maščobni (B) fazi. Pozorni moramo biti, da se pred emulgiranjem lisolecitin popolnoma stopi. V kolikor imamo opravka s tekočim lisolecitinom, ga preprosto dodamo maščobni fazi in dobro premešamo, pri lisolecitinu v prahu pa bo potrebno nekoliko več truda. Pogosto je namreč mešanico olj segreti na visoko temperaturo in dodati nekaj kapelj alkohola (etanola), da se lisolecitin popolnoma stopi.
Z lisolecitinom lahko izdelujemo emulzije tako po toplem kot po hladnem postopku. Razlika med tema dvema postopkoma je le ena: temperatura. Hladen postopek namreč omogoča emulgiranje brez segrevanja na visoke temperature, zaradi česar pravzaprav nimamo »občutljive« faze C. Fazo B zlijemo v fazo A pri sobni temperaturi, pri čemer navadno dodamo vse vodotopne (tudi občutljive) sestavine v A fazo, vse lipofilne (tudi občutljive sestavine) damo v fazo B. Nazadnje preverimo pH in dodamo konzervans in dišavo, v kolikor ju nismo predhodno vključili v fazo A oz. B.
Pri hladnem postopku moramo biti posebej pozorni na to, da se lisolecitin dobro stopi. V primeru lisolecitina v prahu je zato dobro, da lisolecitin zmešamo s toplotno neobčutljivimi olji iz maščobne faze, segrejemo na temperaturo na 65° Celzija in počakamo, da se lisolecitin popolnoma stopi. Po potrebi dodamo nekaj kapelj alkohola, ki pripomore k topljenju in nato popolnoma izpari. Ko je lisolecitin popolnoma stopljen, mešanico ohladimo, dodamo toplotna občutljiva olja in nato na hladno emulgiramo tako, da fazo B vlijemo v fazo A.
Emulgiranje po toplem postopku pa je pravzaprav takšno, kot ga že poznamo pri uporabi voskastih emulgatorjev. Fazo A in B ločeno segrevamo na temperaturo med 60 in 80° Celzija, vlijemo B v A in emulgiramo. Mešanico ohladimo in nato dodamo hladno C fazo. Preverimo pH ter dodamo konzervans in dišavo.
Lisolecitin se za izdelavo emulzij uporablja v količinah do 5%. Količina naj bi bila odvisna od odstotke maščobne faze in uporabljenih stabilizatorjev ter zgoščevalec vodne in maščobne faze. Pri tem je proizvajalec močno skop z informacijami. Žal v spremnih listih pri priporočenih odstotkih uporabe ne razlike med lisolecitinom v prahu in tekočim lisolecitinom, zato je pomanjkanje informacij in zmeda toliko večja. Sama uporabljam lisolecitin v prahu, v kolikor imate v lasti tekoči lisolecitin priporočam da upoštevate, da le-ta vsebuje skoraj 50% olja in bo zato odstotek uporabe lahko višji.
Glede na različne teste, ki jih je opravila gospa Käser iz nemškega foruma, bi lahko sklepali, da na potrebno količino lisolecitina vpliva predvsem trdnost oz. temperatura tališča uporabljenih masel in zgoščevalcev maščobne faze ter uporaba zgoščevalcev vodne faze. Več kot je masel, cetilnega alkohola in drugih lipidnih stabilizatorjev, manj lisolecitina je potrebno. Po drugi strani uporaba zgoščevalcev vodne faze, ki dajejo močno kompaktne gele kot npr. poliakrilati, omogoča uporabo lisolecitina v manjših količinah brez pretirane uporabe masel ali cetilnega alkohola in drugih zgoščevalcev maščobne faze.
Velja posebej poudariti, da lisolecitin emulzijam ne daje popolnoma nobene konsistence. Lisolecitin samo emulgira in v primeru, da ne uporabimo nobenih zgoščevalcev vodne in maščobne faze, dobimo z uporabo lisolecitina le redkotekočo, skoraj povsem vodeno emulzijo. Uporaba zgoščevalcev maščobne faze in vodne faze je edina način, da našo emulzijo zgostimo. Pri tem vedno upoštevamo načelo, da zgoščevalci maščobne faze navadno dajo po občutku »suho« in »bremzajočo« emulzijo, zgoščevalci vodne faze pa lahko in hitro vpojno. Za optimalen rezultat je zato usklajevanje enih in drugih pri lisolecitinu toliko bolj pomembno.
Lisolecitin se lahko uporablja tudi kot koemulgator ali stabilizator skupaj z drugimi emulgatorji, navadno v količinah 0,5-1%. Posebna posebnost lisolecitina pa je možnost izdelave vpojnega olja. Za vpojno olje se priporoča uporabo 10% lisolecitina in 90% olja, pri čemer moramo biti pazljivi, da se lisolecitin zares dobro stopi. Po potrebi dodamo tudi nekaj kapelj alkohola.
Lisolecitin ni občutljiv na pH in torej daje stabilne emulzije v teoretično zelo širokem pH območju. Prav tako ni občutljiv za elektrolite in je načeloma dobro združljiv z vsemi sestavinami. V kombinaciji s ksantan gumijem lahko da nekoliko neprijetno strukturo, ki pa se izgubi, v kolikor uporabimo dovolj zgoščevalcev maščobne faze in dobimo kompaktno kremo.
Da bomo lisolecitin lahko še dolgo uporabljali, ga po odprtju hranimo v hladnem, suhem in temnem prostoru. Lisolecitin se namreč hitro navlaži, če je izpostavljen svetlobi pa se hitreje pokvari. Najbolje je, da ga pretresemo v temen steklen kozarec, ki se dobro zapira in hranimo v temnem kotu omare.