Kako zasnovati formulo za tonik?

Tonik je eden osnovnih kozmetičnih izdelkov in je namenjen predvsem negi kože na obrazu. Funkcija ali namen tonika je lahko zelo različna, zato se pod tem izrazom skriva več različnih izdelkov: čistilni tonik, osvežilni tonik, vlažilni tonik itd. Formule se med seboj pravzaprav skorajda ne razlikujejo, kar naredi iz bolj preprostega tonika vsestransko uporaben izdelek.
 

Tonik je po svojem izgledu redko tekoč kozmetični izdelek, ki ga uporabljamo s pomočjo razpršilke ali pa ga nanašamo na kožo s kosmom vate. Uporabljamo ga zato, da s kože odstranimo morebitne ostanke čistilnih sredstev (npr. mleka ali losjona za čiščenje), da ponovno vzpostavimo kisel pH hidrolipidnega plašča, da kožo navlažimo, osvežimo in negujemo.
 

Obstajajo tudi »toniki za telo« ali ti. osvežilne vode. Njihova naloga je predvsem osvežitev, glavna značilnost teh tonikov pa je prijeten vonj. Kolonjska voda je npr. nastala kot osvežilna, vsestransko uporabna vodica, šele nato je prestopila v svet parfumov. Osvežilne vode za telo imajo v primerjavi s toniki za obraz višji odstotek alkohola in višji odstotek eteričnih olj.
 

Toniki so vodne ali vodno-alkoholne raztopine, ki poleg vlažilnih sestavin vsebujejo še kakšno aktivno sestavino ali izvlečke zdravilnih rastlin. V primeru, da so toniki izdelani na vodni osnovi ali da vsebujejo le malo alkohola, morajo obvezno vsebovati tudi konzervans. 
 

S toniki so nerazdružljivo povezani hidrolati in navadno so prav ti tudi glavna sestavina tonikov. Z izjemo hidrolata nepozebnika lahko ostale hidrolate uporabljamo na koži čiste kot preproste tonike, ki osvežijo in poživijo. Vendar pa uporaba hidrolata v tonikih ni obvezna, namesto hidrolatov lahko uporabimo navadno destilirano vodo.
 

Zaradi svoje vodne ali vodno-alkoholne narave so toniki v večji meri sestavljeni samo iz vodotopnih snovi. V primeru, da želimo v toniku uporabiti sestavine, ki so topne v maščobah (npr. tokoferol), moramo poseči po solubilizatorju. Solubilizator je površinsko aktivna snov oziroma hidrofilni emulgator z zelo visokim HLB (navadno HLB 15 ali več). Z njegovo pomočjo lahko v vodnem okolju emulgiramo (rezultat je emulzija bele barve) ali popolnoma solubiliziramo (rezultat je emulzija oz. disperzija prozorne barve) manjše količine maščob ali lipofilnih sestavin. Primeri solubilizatorjev so polyglycerol-10 laurate ali mešanica Biosolv (INCI: caprylyl/capryl wheat bran/straw glycosides, aqua, fusel wheat bran/straw glycosides, polyglyceryl-5 oleate, sodium cocoyl glutamate, glyceryl caprylate) ter polysorbate-20, ki pa seveda ni dovoljen v naravni kozmetiki. Začetnikom priporočam, da se pri toniku omejijo na vodotopne sestavine, saj je uporaba solubilizatorjev nekoliko bolj zahtevna.
 

Oblikovanje formule
Formuliranje tonika se razlikuje glede na tip kože, letni čas pa navadno ne vpliva bistveno na recept. Pri toniku navadno najprej opredelimo vrsto kože: suha, mastna, normalna in občutljiva. Seveda je takšna delitev precej poenostavljena, saj je lahko suha koža tudi občutljiva, mastna koža delno mešana itd. Sestavine in količine le-teh zato navadno prilagajamo lastnim potrebam.
 

Pri formuliranju tonika se, tako kot pri formuliranju emulzij, recept vedno piše za 100 g. Tudi v tem primeru se zasnova formule ne začne, temveč konča pri vodi. Količino vode najprej zapišemo kot »voda do 100«, natančno količino vode pa izračunamo šele, ko imamo zapisane vse ostale sestavine (tudi konzervans!). Oblikovanje recepta navadno začnemo pri vlažilnih in aktivnih sestavinah.
 

Najbolj vsestransko uporabna vlažilna sestavina je glicerol. Uporablja se ga lahko v vseh vrstah tonikov, saj ga koža odlično prenaša. Svetujem, da v tonikih glicerol omejite na največ 5%. Seveda količino glicerola prilagodimo glede na tip kože in glede na ostale sestavine, ki jih uporabimo v toniku. Mastna koža bo potrebovala manj vlaženja, suha nekoliko več. Če v toniku uporabimo tudi pantenol, bodimo pozorni na lepljiv občutek na koži, ki ga lahko kombinacija pantenola in glicerola (ali prevelika količina enega ali drugega) povzroči. Če v toniku uporabimo alkohol ali alkoholni izvleček katerekoli rastline, lahko glicerol nekoliko povečamo (vsekakor odsvetujem uporabo čez 5%). Alkohol namreč kožo izsuši, hkrati pa zmanjša občutek lepljivosti glicerola. 
 

V toniku, ki bo namenjen suhi koži, lahko dodamo tudi alantoin (0,2-0,3%) ali druge vlažilne sestavine, npr. sorbitol ali trimetilglicin oz. betain (INCI: betaine). Uporabo zahtevnejših vlažilnih sredstev kot npr. alfa hidroksnih kislin začetnikom odsvetujem. Vlažilnim sestavinam lahko dodamo tudi rastlinske izvlečke, npr. izvleček sleza, kamilice, gel iz aloje ipd.
 

Pri toniku za mastno kožo se izogibajmo pretirani uporabi vlažilnih sestavin ter raje posegajmo po aktivnih sestavinah ali rastlinskih izvlečkih, ki lahko pomagajo pri uravnovešanju mastne ali nečiste kože. Izmed izvlečkov so npr. priporočljivi izvleček repinca, kumare ali gloga, med aktivnimi sestavinami pa najdemo npr. azeloglicin (INCI: potassium azeloyl diglycinate). Uporabo salicilne kisline ali alfa hidroksi kislin začetnikom odsvetujem.
 

Ko izdelujemo tonik za občutljivo kožo, moramo pazljivo izbirati sestavine in se izogibati vsem tistim, ki so lahko dražilne. Kot vlažilno sestavino lahko uporabimo betain (3%), odlično pa se odreže tudi pantenol (do 2%). Pri uporabi pantenola pazimo na končen lepljiv občutek. Pri izbiri izvlečkov bodimo pozorni na to, da so primerni za občutljivo kožo oziroma da kožo pomirjajo. Takšni izvlečki so npr. aloja, kamilica ali ognjič.
 

Izdelava tonika za normalno kožo je precej preprosta, saj lahko izbiramo med številnimi vlažilnimi in aktivnimi sestavinami in imamo načeloma manj omejitev. V primeru, da gre za normalno vendar starejšo kožo, bomo več pozornosti namenili vlažilnim sestavinam ter tistim izvlečkom, ki kožo napnejo, npr. ameriški slamnik ali konjska griva. Anti-age aktivne sestavine pa raje uporabimo v primerni, bogatejši emulziji.
 

Kot smo videli v prejšnjih odstavkih, toniki za obraz sicer temeljijo na vodi in vodotopnih sestavinah, nekateri pa lahko vsebujejo tudi določeno količino alkohola. Pri toniku za suho in občutljivo kožo se izogibajmo uporabi alkohola, pri toniku za nečisto kožo pa bo nizek odstotek alkohola dobrodošel. V nekaterih formulah za tonike boste zasledili tudi do 20% alkohola, kar je s tehničnega stališča popolnoma sprejemljivo. Kljub temu vam svetujem, da uporabo alkohola v vaših tonikih omejite. 
 

Če želimo, lahko toniku dodamo tudi nekaj kapljic eteričnih olj. Seveda izbiramo tiste, ki so primerni za naš tip kože. Omejimo se zares na nekaj kapljic – do 0,1%. Če nočemo uporabiti solubilizatorja (eterična olja namreč niso topna v vodi), tonik pred vsako uporabo dobro pretresemo.
 

Ker so toniki pač vodni kozmetični izdelki, se moramo še odločiti, ali bomo v našem toniku uporabili tudi hidrolat. Hidrolate izberemo glede na tip kože, kateri bo tonik namenjen: za suho kožo hidrolat vrtnice ali pomarančnih cvetov, za občutljivo kožo hidrolat kamilice ali sivke, za mastno ali nečisto kožo nepozebnik, za normalno kožo pa izberemo tistega, ki nam osebno najbolj ustreza. Z izjemo hidrolata nepozebnika lahko vsi ostali hidrolati nadomestijo našo »vodo do 100«. V tem primeru je tonik pravzaprav osnovan na bazi hidrolata. 
 

V primeru nepozebnika je to nekoliko drugače, saj je zaradi možnosti reakcij njegova uporaba omejena. Svet Evrope v knjigi »Plants in cosmetics: plants and plant preparation used as cosmetic ingredient« poroča o uporabi hidrolata nepozebnika v količinah do 50%, vendar bi v prvih poskusih in formulah svetovala, da uporabite nižjo koncentracijo in tako preverite posamezno reakcijo.
 

Ko smo se odločili, katere vlažilne in katere aktivne sestavine bomo uporabili in smo že določili njihovo količino, je čas, da formulo dokončamo. Izberemo in zapišemo vrsto ter potrebno količino konzervansa ter hkrati določimo pH, ki ga bo izdelek imel. Naj opomnim, da je pri tonikih priporočljiv kisel pH.
 

Na koncu izračunamo potrebno količino vode oz. hidrolata ter formulo lepo prepišemo na čist list. Ker imamo pri tonikih samo eno – vodno fazo, je delitev v faze nesmiselna. Recept za tonik se zato navadno piše v vrstnem redu izdelave ali dodajanja sestavin: voda, hidrolat, vlažilne sestavine, aktivne sestavine, konzervans ter željen pH. Ob koncu izdelka seveda ne pozabimo preveriti, po potrebi popraviti in zapisati pH vrednosti!
 

Za zaključek
Vem, da je navadno začetniško navdušenje veliko in v tem navdušenju bi vsakdo rad svoji koži želel le najboljše. Vendar več ni nujno boljše ali – kot pravijo – tudi od viška glava boli!
 

Pri formuliranju tonika si zapomnite, da je to le eden izmed izdelkov, ki ga boste nanesli na kožo. Glavna naloga tonika je, da kožo osveži in tonificira. Tonik ni krema, naloga tonika ni, da bo kožo pomladil, naredil lifting, skuhal kavo in opral posodo. Tonik mora v prvi vrsti biti preprost, zato vanj ne tlačite vsega mogočega. Raje izberite dve ali tri sestavine, ki bodo zares primerne in učinkovite: poleg osnove iz hidrolata uporabite eno vlažilno sestavino (z izjemo suhe kože, kjer bosta dve dobrodošli), en izvleček in/ali eno aktivno sestavino. In stop. Dovolj. Ne potrebujete drugega.
 

Vse ostale bolj ali manj čudežne in bolj ali manj poetične sestavine prihranite za kremo, kjer bodo mnogo bolj koristne in učinkovite.