O Soncu, zaščitnih kremah in še čem

Sonce in ultravijolični žarki

Da je Sonce pravzaprav zvezda, ki segreva in osvetljuje naš planet, najbrž že vsi vemo. O njegovem sevanju in žarkih pa navadno vemo le malo. Seveda namen tega bloga ni zalaganje z astrofizikalnimi informacijami, vendar pa bo nekaj osnovnih izhodiščnih točk potrebnih. 
 

Sonce oddaja določeno elektromagnetno valovanje, ki v neki meri prihaja tudi do Zemlje. Elektromagnetna valovanja se definirajo predvsem po frekvenci (merjeni v Hertzih – Hz) in po valovni dolžini (merjeni v metrih – m). Valovna dolžina elektromagnetnih valovanj je lahko reda velikosti 1*10^-12 m (torej govorimo o pikometrih, pm) pa vse tja do 100*10⁶ m (torej govorimo o megametrih, Mm, kar je pravzaprav tisoče kilometrov). Ljudje zaznavamo le majhen del valovanj. 
 

Del elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja Sonce, so tudi ultravijolični žarki (ali na kratko UV žarki). Tudi ultravijolične žarke se meri po njihovi dolžini, njihov razpon pa je od 400 nm do 10 nm (nm je oznaka za nanometer, reda velikosti 1*10^-9 m. Ultravijolični žarki se glede na dolžino delijo na UVA žarke, UVB žarke in UVC žarke. UVA žarki imajo valovno dolžino 400-315 nm, UVB žarki 315-280 nm, UVC pa 280-100 nm. UVC žarki do Zemlje ne pridejo, saj jih popolnoma vsrka ozonosfera. Prav tako ozonosfera vsrka velik del UVB žarkov, UVA žarkov pa ne. Slednji pridejo do Zemlje nemoteno.
  

Ultravijolični žarki in koža
Ultravijolični žarki omogočajo našemu planetu življenje, prav tako omogočajo številne funkcije tudi v človeku (pomislimo samo na vitamin D ali na izločanje serotonina!). Hkrati pa je lahko once tudi močno nevarno, predvsem za naše oči in za našo kožo. 
 

Nevarnost UV žarkov je tesno povezana z dolžino valovanja posamezne vrste UV žarkov: krajše kot je valovanje, bolj energetsko močni so žarki in večji vpliv imajo na zdravje. Hkrati pa dolžina valovanja določa tudi, kako globoko v kožo lahko žarki prodrejo. UVC žarki imajo najkrajše valovanje, zato bi bili za našo kožo najbolj škodljivi, vendar pa so zaustavljeni že v ozonu in zato do nas ne sežejo. 
 

Takoj za UVC žarki se nahajajo UVB žarki. V primerjavi s kratkimi UVC in dolgimi UVA žarki bi UVB žarke lahko definirali kot »srednje dolge«. Kljub temu, da ozonosfera vsrka velik del teh žarkov, pa so le-ti tako zelo energetsko močni in škodljivi, da imajo tudi v majhnih količinah zelo velik vpliv na naše zdravje. UVB žarki zaradi svoje relativno kratke dolžine prodrejo le v vrhnje plasti kože, zato so posledice vidne predvsem na tem nivoju. Kot zaščita pred izpostavljenostjo pred UV žarki koža proizvaja melanin, ki na soncu potemni oz. oksidira. UVB žarki sprožijo porjavenje in nastanek novega melanina; pri daljši izpostavljenosti pa na koži povzročajo opekline. UVB žarki so glavni krivec za nastanek kožnega raka. 
 

UVA žarki imajo daljšo valovno dolžino, zato prodrejo globlje v kožo. Tako kot UVB tudi UVA žarki sprožijo porjavenje, ki pa navadno ne traja dolgo. Posledice izpostavljenosti UVA žarkom največkrat niso vidne in ostanejo prikrite v globini kože tudi nekaj let. Globlje v koži UVA žarki vplivajo predvsem na vezivno kožno tkivo, kolagen in na drobne žilice, zaradi česar koža izgubi elastičnost in se hitreje postara. V zadnjih letih raziskave kažejo, da lahko tudi UVA žarki pripeljejo do kožnega raka. 
 

Koža in izpostavljenost soncu
Kljub temu, da zagorela koža izgleda nadvse privlačno, je ta pravzaprav varnostni odgovor naše kože na izpostavljenost sončnim žarkom. V koži je naravno prisotna določena količina pigmenta melanina, ki ga proizvajajo melanociti. Ob izpostavljenosti UVA žarkom se že prisoten melanin v globini kože pomakne proti vrhnjici in porjavi, s čimer kožne celica deloma brani pred prostimi radikali in tako zaščiti kožo. Izpostavljenost UVB žarkov stimulira nastanek novega melanina, ki se proti vrhnjici pomakni šele v naslednjih dneh. Na ta način se koža le deloma zaščiti pred škodljivimi posledicami sonca: tudi dobra zagorelost namreč lahko zagotavlja zaščitni faktor le največ 4. Koža, ki je že porjavela, se bo sicer lažje izognila opeklinam, vendar je možnost za nastanek raznih kožnih obolenj še vedno enako visoka. Prav tako je koža še vedno izpostavljena prostim radikalom in pospešenemu staranju. 
 

Ob predolgi in pretirani izpostavljenosti sončnim žarkom lahko na koži pride do opeklin. Sončne opekline so lahko blažje ali zelo resne. V primeru lažjih opeklin postane koža rdeča in bolj ali manj peče, pogosto se nato odlušči. V najhujših primerih se na koži lahko pojavijo prave opekline z bolečimi mehurji. Pogosto so posledice opeklin vidne šele kasneje, ko se na koži pojavijo temne lise, ki nas spremljajo še veliko let. V vsakem primeru pretirana izpostavljenost UV žarkom pripelje do enakih posledic: kožne celice odmrejo ali pa se močno poškodujejo, kar seveda lahko vodi do resnih kožnih obolenj. 
 

Pri tem velja za hip omeniti, da se pri izpostavljenosti soncu lahko na koži pojavijo tudi fototoksične reakcije. Za te reakcije so odgovorni predvsem UVA žarki. Slednji reagirajo z nekaterimi snovmi (npr. forokumarini v eteričnem olju citrusov ali pa z vitaminom A), ki povzročajo nastanek izpuščajev, temnih lis, mehurjev ter v najhujših primerih tudi globokih opeklin. Zato bodimo vedno pozorni na vse sestavine, ki jih uporabljamo. Posebej problematična so eterična olja citrusov, angelike, kumine in še nekaterih drugih redko uporabljenih eteričnih olj; po uporabi teh eteričnih olj ne smemo kože izpostavljati soncu minimalno 12 ur. Enako velja za vitamin A. Prav tako ne smemo kože izpostavljati soncu po uporabi pripravkov za kemijski piling (piling s kislinami). V poletnem času je bolje, da takšnih izdelkov sploh ne uporabljamo. 
 

Zaščita pred soncem – filtri
Iz vsega zgoraj napisanega je povsem jasno, da je kožo potrebno pred soncem zaščititi. Seveda je pri tem dobro upoštevati splošna pravila, kot npr. to, da se soncu ne izpostavljamo med 10 in 16 uro ter da se vedno primerno pokrijemo ter zaščitimo z zaščitno kremo. 
 

Če želimo našo kožo obvarovati pred škodljivimi posledicami UV žarkov, je uporaba sončne kreme neizogibna. In pri tem poudarjam: sončne kreme. Razni zvarki in domače sončne kreme ne zagotavljajo zaščite. Zapomnite si, da so opekline le vidni del posledice sončnih žarkov, vse nevidne reakcije kot foto staranje ter globlje poškodbe kože pa so vseeno tam. 
 

Glavna (aktivna) sestavina vseh sončnih krem so filtri. Filtri so tiste sestavine, ki imajo sposobnost odbijanja ali vsrkavanja UV žarkov določene valovne dolžine. Filtri so lahko fizični ali anorganski ter kemični ali organski. Med anorganske oz. fizične filtre sta še nekaj let nazaj spadala tako titanov dioksid (TiO2) kot cinkov oksid (ZnO). Z letom 2009 je Svet Evrope prepovedal uporabo cinkovega oksida kot zaščitnega filtra v izdelkih za sončenje, vendar pa je še vedno dovoljen za uporabo v vse ostale kozmetične namene. Če torej najdete v prodaji zaščitno kremo, ki vsebuje cinkov oksid, je to še vedno povsem normalno in v skladu z zakonom: cinkov oksid namreč lahko proizvajalec opiše kot »pigment« ter ga tako nemoteno vključi v izdelek za sončenje. 
 

Cinkov oksid kožo ščiti predvsem pred UVA žarki, titanov dioksid pa pred UVB žarki. Kljub temu, da eden ščiti pred UVA, drugi pa pred UVB žarki, oba delujeta na povsem enak način: sončno svetlobo oz. ultravijolične žarke odbijata in tako zaščitita kožo. Pri uporabi titanovega dioksida velja, da bolj kot je droben delec, bolje odbija UV žarke, bolje se razmaže ter manj ostane koža bela. Prav zaradi tega se je začel uporabljati mikroniziran titanov dioksid, za katerega pa se že domneva, da sprošča nastanek prostih radikalov in posledično vpliva na razvoj raka. Žal iz same nalepke na sončni kremi ne moremo razbrati, kateri titanov dioksid je proizvajalec uporabil, saj je INCI ime povsem enako. Da bi se izognili problemu prostih radikalov zato mikroniziran titanov dioksid lahko »oblečejo« ali »prekrijejo« z uporabo mangana, aluminija, silikona ali ostalih snovi. 
 

Titanov dioksid se pogosto uporablja tudi v kombinaciji s kemičnimi filtri. Med kemičnimi filtri najdemo obilico različnih kemijskih snovi s kompliciranimi in hudo zavitimi imeni. Kemični filtri načeloma delujejo po principu vpijanja energije sončnih žarkov. Problem kemičnih filtrov je predvsem fotostabilnost – nekateri filtri namreč na soncu niso stabilni, zaradi česar se kemijsko spremenijo in seveda ne ponujajo več zaščite. Zato se kemiče filtre pogosto kombinira med seboj, saj eden lahko drugega stabilizira, skupaj pa delujeta vzajemno. 
 

Med dovoljenimi kemičnimi filtri je trenutno nekaj takih, ki so problematični tudi z zdravstvenega stališča. To so 4-Methylbenzylidene Camphor, Ethylhexyl dimethyl-PABA (ali tudi Octyl dimethyl-PABA), Benzophenone-3, Homosalate ter Ethylhexyl Methoxycinnamate (ali tudi Octyl Methoxycinnamate). Zanje se sumi, da vplivajo na delovanje človeškega hormonskega sistema, saj jih telo prepozna kot estrogene. Poleg tega nekateri povzročajo alergične reakcije, dermatitis, tvorbo prostih radikalov itd. 
 

Med naravnimi snovmi najdemo tudi nekatere sestavine, ki lahko deloma preprečijo dostop UV žarkov do naše kože. Te sestavine, npr. rastlinska olja, lahko imajo določen zaščitni faktor, ki pa je prenizek, da bi zagotavljal optimalno zaščito pred UVA in UVB žarki. Rastlinska olja in ostali rastlinski izvlečki zato NE spadajo med zaščitne filtre in se jih kot take ne uporablja. 
 

SPF in zakonodaja
Ko kupujete sončno kremo, navadno najprej pogledate, kateri zaščitni faktor ima. Zaščitni faktor je označen s kratico SPF (Sun Protection Factor) ali redkeje PF (Protection Factor) in nam v številkah pove, kolikšno zaščito nam sončna krema ponuja. Višja kot je številka, boljša je zaščita. 
 

Če se spomnite izdelkov za sončenje izpred približno desetih let, so se na nalepkah pojavljale zelo različne številke: SPF 2, 4, 6, 8, 10…pa vse tja do 60. Z letom 2006 je v Evropi začel veljati nov zakon o označevanju izdelkov za sončenje, ki strogo določa označevanje zaščitnega faktorja v primerjavi z izmerjenim. Prodaja izdelkov z zaščitnim faktorjem 2 in 4 kot »izdelek za zaščito pred soncem« je povsem prepovedana, saj dejansko takšen faktor ne zagotavlja nikakršne zaščite. Prav tako je prepovedano označevanje izdelkov s faktorjem 60; vsi izdelki, ki imajo zaščitni faktor višji od 50, so preprosto označeni 50+, saj bistvene razlike v zaščiti med izdelkoma s SPF 50 ali 60 dejansko ni. Ostali SPF faktorji pa delijo izdelke za sončenje v tri kategorije: izdelki z nizko zaščito (SPF 6 ali 10; pri čemer laboratorijsko izračunan SPF faktor 14,9 še vedno spada pod zaščitni faktor 10!), izdelki s srednjo zaščito (SPF 15, 20, 25) ter izdelki z močno zaščito (SPF 30 ali 50). Vmesnih zaščitnih faktorjev na etiketah ni več. 
 

Da ne bo pomote, je potrebno razjasniti, kaj SPF številka pravzaprav pomeni. Višji SPF ne pomeni, da se lahko ure in ure pečemo na soncu; prav tako ne pomeni, da ga moramo dati manj, ker »je bolj močen«. SPF je številka, ki izraža, koliko bolj je naša koža zaščitena z uporabo tistega faktorja v primerjavi z nezaščiteno kožo. Ali, natančneje povedano: SPF izraža razmerje med minimalno potrebno količino UV energije, ki sproži minimalno rdečino (eritem) na zaščiteni koži in minimalno potrebno količino UV energije, ki sproži minimalno rdečino (eritem) na nezaščiteni koži.

V Evropi veljajo natančna pravila glede merjenja zaščitnega faktorja. Največkrat se meritve opravljajo in vivo (torej na koži prostovoljcev), pri čemer so vsi parametri strogo določeni: količina izdelka, ki ga je potrebno nanesti, postopek nanašanja, količina UV energije, s katero obsevajo kožo itn. Samo iz nešteto meritev in statističnih podatkov se nato lahko določi SPF nekega izdelka. 
 

Ker se rdečina (eritem) pojavi le kot posledica izpostavljenosti UVB žarkom, SPF pravzaprav izraža le stopnjo zaščite pred UVB žarki. Zaščito pred UVA žarki se določa posebej, pri čemer obstaja več načinov, vsi pa se osredotočajo na količino zagorelosti oz. potrebne količine UV žarkov, da pride do obarvanosti. Če se še spomnite iz zgoraj opisanih lastnosti UV žarkov, so UVA žarki tisti, ki so odgovorni za takojšnjo porjavitev, zato se merjenje zaščite pred UVA žarki navadno izvaja z opazovanjem pigmentacije kože. Izdelek za sončenje, ki ga proizvajalec izda na tržišče, naj bi po evropskih smernicah omogočal zaščito pred UVA žarki vsaj v vrednosti ene tretjine SPF (torej UVB:UVA=3:1).
  

Na kvaliteto nekega izdelka za sončenje bistveno vpliva tudi njegova vodoodpornost. Da se nek izdelek lahko smatra kot učinkovit za zaščito pred soncem, ga mora po kopanju ostati dovolj na koži. Pri tem se primerja SPF kreme na suhi koži ter SPF kreme na koži po dvakratnem dvajsetminutnem kopanju. Zaščitni faktor, ki ostane na koži po kopanju, mora biti enakovreden vsaj 50% zaščitnega faktorja, ki smo ga nanesli na suho kožo. Na etiketi naj bi zato bilo zapisano tudi, kolikšna je vodoodpornost izdelka. 
 

Problematika izdelave sončnih krem doma
Kot je bilo že mogoče razbrati iz celotne objave, je izdelava (varnih) sončnih krem vse prej kot enostavna. Po trenutnih smernicah mora vsaka sončna krema izpolnjevati naslednje pogoje: ne sme biti toksična in ne sme povzročati preobčutljivostnih reakcij; mora biti prijetna in enostavna za uporabo; mora biti vsaj 70% odporna na vodo in človeški pot, filtri morajo biti fotostabilni in termostabilni, minimalen SPF mora biti 6, izdelek pa mora imeti UVA zaščito, ki je vsaj ena tretjina SPF zaščite. 
 

Na slovenskem spletu žal mrgoli obilica takšnih in drugačnih naravnih receptov za izdelavo kreme za sončenje. Navadno so to recepti, ki so osnovani na različnih rastlinskih oljih in maslih, včasih z dodatkom cinkovega oksida ali titanovega dioksida. Če za trenutek pustim ob strani dejstvo, da so navadno to le kopirani recepti iz tujih strani, brez preverjanja dejanske učinkovitosti in brez dodatnega študija, me ob misli na morebitne posledice kar zmrazi. Izdelovanje sončnih krem v domači kuhinji je po mojem mnenju igračkanje s soncem in z lastnim zdravjem; objavljanje takšnih receptov pa povsem neodgovorno. 
 

Naj ponovim, kar sem že zapisala pri sončnih filtrih: rastlinska olja in masla se ne morejo smatrati kot učinkovita zaščita pred UV žarki, zato jih kot take ne bi smeli uporabljati. Po nekaterih raziskavah naj bi rastlinska olja lahko zagotavljala zaščitni faktor do maksimalno 7.5, torej bi po evropskih standardih spadala v kategorijo nizke zaščite s SPF 6. Olivno olje naj bi imelo SPF 7.5, kokosovo olje 7.1, ricinusovo olje 5.6, mandljevo pa 4.6 (vzeto iz: Chanchal Deep Kaur in Swarlnata Saraf: In vitro sun protection factor determination of herbal oils used in cosmetics. Pharmacognosy Research, 2010 Jan-Feb; 2(1)). Problem rastlinskih olj je poleg nizkega zaščitnega faktorja tudi ta, da zaustavijo le približno 20 do 30% UV žarkov. Za primerjavo naj velja podatek, da klasični izdelki za sončenje z zaščitnim faktorjem 8 zaustavijo približno 80% UVB žarkov, zaščitni faktor 15 pa npr. zaustavi čez 90% UVB žarkov. 
 

Pri tem velja poudariti, da se tudi pri učinkovitosti SPF rastlinskih olj upošteva enake parametre kot pri merjenju zaščitnega faktorja kateregakoli drugega izdelka. Tako kot pri drugih izdelkih torej tudi za rastlinska olja velja, da je takšen faktor lahko zagotovljen le, če uporabimo minimalno 2 mg izdelka na kvadratni centimeter kože. Če bi hoteli torej namazati kožo celotnega telesa, ki meri 2m2, bi potrebovali približno 40 g izdelka – to je približno ena petina povprečne embalaže za sončenje. Ena krema za sončenje bi torej zadostovala za pet nanosov. Koliko kreme pa v resnici nanesemo? Kolikšno zaščito nam torej lahko dejansko nudi olje, ki ima SPF 6 in pri tem odbija le največ do 30% UV žarkov? 
 

Drugi problem rastlinskih olj je ta, da ob oksidaciji tvorijo proste radikale. Na vsaki steklenici olivnega olja piše »hraniti v hladnem in temnem« prav zato, da se prepeči oksidacijo in žarkost. Če se namažemo z rastlinskimi olji brez dodatnih sestavin, ki bi zaščitila naša olja, in se veselo izpostavimo soncu, bodo UV žarki oz. njihova toplota in svetloba v rastlinskih oljih pospešili postopek žarkosti. Olje bo začelo oksidirati, tvorili se bodo prosti radikali, ki bodo končali le na (in posledično tudi v) naši koži. Tudi dodatek tokoferola v tem primeru ne zagotavlja boljšega izdelka – naj samo spomnim, da svetloba in toplota uničujeta tokoferol. 
 

Nenazadnje je tu tudi težava zaščite pred UVA žarki. Uporaba rastlinskih olj, še posebej na že nekoliko porjaveli koži, lahko prepreči nastanek opeklin, ki so seveda povezane z delovanjem UVB žarkov. Prav zaradi tega velika večina ljudi zmotno misli, da rastlinska olja resnično delujejo kot zaščitni filter. Enačba »ni opeklin=učinkovita zaščita« žal ni pravilna, saj je koža še vedno izpostavljena vsem posledicam UVA žarkov: tvorba prostih radikalov, izguba elastičnosti, zmanjšana tvorba kolagena, staranje, gube, nastanek temnih lis in nenazadnje tudi možnost rakavih obolenj. 
 

Izdelava varne in predvsem učinkovite sončne kreme je vse prej kot mačji kašelj; tudi najbolj izkušeni in dolgoletni izdelovalci domače kozmetike se takšnih izdelkov navadno ne lotijo, saj se dobro zavedajo morebitnih posledic. Če pa se kdo tega loti, vsekakor uporablja prave zaščitne filtre, najsi bodo fizični ali kemični, ter navadno poskuse obdrži zase, saj se dobro zaveda vseh pomanjkljivosti ter nevarnosti. 
 

Pri uporabi filtrov se seveda srečamo z množico težav. Prvi problem, s katerim se lahko sreča domači izdelovalec kozmetike, je dostopnost filtrov. To v bistvu ni tako hud problem, saj se lahko z nekaj truda dokopljemo tako do fizičnih kot do kemičnih filtrov. Med fizičnimi filtri najdemo seveda titanov dioksid ter cinkov oksid (pri čemer ponavljam, da v Evropi cinkov oksid ni smatran kot filter!), med kemičnimi filtri pa lahko najdemo več sestavin pod zelo različnimi prodajnimi imeni kot npr. Parsol, Tinosorb, Uvinul itd… 
 

Že pri izbiri fizičnega filtra naletimo na težave. Če prodajalec ni jasno zapisal, da je sestavina namenjena izdelavi krem za sončenje, bo naš beli prah po vsej verjetnosti povsem neprimeren za sončno kremo. Tako titanov dioksid kot tudi cinkov oksid morata imeti pravilno granulometrijo – velikost delcev mora biti ravno prav velika. Pregrobo mlet prah ima v primerjavi s fino mletim prahom nižjo zaščito. Grob prah se bo v izdelku slabo razporedil, ob mazanju bodo nastajale grudice, zaščita bo pri tem manjša, mi pa bomo izgledali, kot bi ravnokar padli v vedro Jupola. 
 

Po drugi strani tudi predrobno mlet prah ni dober. Nanodelci in mikroniziran titanov dioksid so vse prej kot zdrava alternativa kemijskim filtrom, saj se ob stiku z UV žarki aktivirajo in tvorijo proste radikale. Zato mora mikroniziran prah biti “prekrit”, kar proizvajalci počnejo z obilico snovi, najpogosteje z aluminijevim oksidom ali z raznimi derivati silikona. 
 

Pri izbiri kemičnih filtrov se pojavijo druge vrste težav, namreč njihova fotostabilnost ter možne kožne reakcije. V prodaji je mogoče dobiti zelo različne kemične filtre, vendar je njihova kombinacija in stabilizacija vse prej kot enostavna. Poznati bi morali vsak filter posebej in seveda vse njegove lastnosti in možnosti kombinacij. Vprašanje fotostabilnosti in termostabilnosti filtrov ni samo vprašanje zaščite, temveč tudi vprašanje nastanka kožnih reakcij ali alergij. 
 

Naslednja težava je oblikovanje formule. Odločitev za mešanico olj, masel in fizičnih filtrov je navadno najbolj preprosta, vendar pa prinaša veliko negativnih lastnosti. Takšen izdelek se bo slabo mazal in zaščita ne bo enakomerno nanesena, rastlinska olja bodo zaradi prisotnosti težkih kovin prej postala žarka (ja, cink in titan spadata med težke kovine!), zaradi pomanjkanja vodne faze pa bo naša koža po uporabi takšnega izdelka suha, če že ne izsušena. Cinkov oksid namreč precej suši kožo, kot se najbrž še spomnite pa olja in masla kože ne navlažijo, za to lahko poskrbijo le vlažilne sestavine. 
 

Najboljša izbira tako s stališča vlaženja kože kot tudi s stališča mazanja ter posledično enakomernega nanosa je izdelava emulzije. Emulzija je lahko dveh vrst: olje v vodi (O/V) ali voda v olju (V/O). Izbira tipa emulzije je odvisna predvsem od izbire filtrov in seveda končnega učinka. Pri uporabi fizičnih filtrov je za tvorbo emulzije pomembno, ali so prekriti ali ne. Nepokrit cinkov oksid namreč močno vpliva na stabilnost emulzije tipa O/V, poleg tega ga ne smemo uporabiti v formulah s kislim pH, saj se disocira in pH se dvigne na približno 7. Pri pokritih filtrih je na razpolago nekoliko več možnosti formuliranja, vendar pa lahko že tako majhna stvar, kot odločitev, v katero fazo jih vključimo, popolnoma spremeni učinkovitost emulzije. Ista količina titanovega dioksida v vodni ali maščobni fazi lahko da popolnoma drugačen SPF, pri čemer se spremeni tudi dejanska aktivnost proti UVA žarkom. Če se še spomnite, mora biti zaščita UVB:UVA=3:1; v primeru, da titanov dioksid vključimo v maščobno fazo, izdelek ne dosega tega razmerja! 
 

Pri uporabi kemičnih filtrov je največji problem njihova fotostabilnost, zaradi česar bi morali dobro poznati lastnosti vseh filtrov, hkrati pa predvideti tudi morebitno medsebojno delovanje med sestavinami. Nekateri filtri se medsebojno stabilizirajo, nekateri pa včasih potrebujejo točno določene snovi ali dodatke. Če filter ni stabiliziran, izdelek ne bo nudil zaščite pred soncem. Posebno pozornost je potrebno nameniti tudi topnosti, kar nam dodatno oteži delo. Kemični filtri navadno niso topni v rastlinskih maščobah ter so slabo topni v večini sintetičnih olj, zato je največkrat potrebno poseči po posebnih estrih kot npr. C12-15 alkyl benzoate. Redki filtri so topni v vodi. 
 

Ko govorimo o formuliranju velja povedati, da vsaka sestavina v formuli lahko vpliva na končno SPF vrednost in na dejansko zaščito. Nekatere sestavine in postopki lahko zaščito še povečajo, nekateri (kot npr. razlika med uporabo filtra v maščobni ali vodni fazi) pa lahko zaščito bistveno zmanjšajo. Enako velja za stabilnost filtrov: vsaka sestavina lahko vpliva na njihovo stabilnost in posledično na učinkovitost izdelka. Če se sprašujete, ali morda obstajajo kakšna navodila ali informacije o tem, vam moram žal reči, da jih ni. Prav zato izdelovalci sončnih krem ne testirajo le s stališča samih filtrov, temveč s stališča celotne formule. Sam filter lahko zagotavlja v neki koncentraciji SPF 20, vendar v isti koncentraciji v posebni formuli zagotavlja le SPF 10. 
 

Domači izdelovalec kozmetike ne more preveriti, kako bo celotna formula vplivala na SPF njegove emulzije. Pri tem je potrebno upoštevati še zahtevano UVA zaščito, katere učinkovitost je prav tako odvisna od kombinacije vseh sestavin; pa tudi vodoodpornost in odpornost na potenje. Sončna krema, ki jo popolnoma odplakne morje ali naš pot, je neuporabna in ne nudi zaščite. 
 

Izdelovalec domače kozmetike ima na razpolago le približne informacije o filtrih, njihovem delovanju in zaščiti, ki jo lahko nudi. Vendar pa nima na razpolago nobenih informacij o medsebojnem vzajemnem delovanju sestavin, ne more preverjati dejanske SPF vrednosti, ne more preverjati UVA zaščite in prav tako ne more izmeriti vodoodpornosti. Učinkovitosti svojega izdelka ne more preverjati z laboratorijskimi testi, temveč le na lastni koži. Kaj vse lahko s tem tvega, bom trenutno pustila ob strani. Domnevam, da imate dovolj burno domišljijo. 
 

Izdelava sončne kreme ni čisto enako izdelavi kreme za roke ali kreme za telo. Z uporabo sončne kreme namreč našo kožo zaščitimo pred nečim, kar jo lahko močno poškoduje: pred soncem oziroma UV žarki. Neprimerna zaščita lahko kmalu ali pa šele v roku mnogih let pripelje do hudih posledic, zato sonce (in izdelke za sončenje) jemljite resno. Izdelavo sončnih krem zato prepustite pravim strokovnjakom in kozmetičnim hišam, ki lahko izdelek testirajo z vseh plati in zagotovijo pravo zaščito. 
 

Če se kljub vsemu ne morete upreti ideji, da bi izdelali sončno kremo, pozabite na idejo »zmešam malo tega in onega, pa bo«. Če je za izdelavo preproste kreme za roke potrebno veliko znanja, ga je za izdelavo sončne kreme potrebno neštetokrat več. Zato se najprej dobro poučite o vseh sestavinah, kombinacijah in možnih učinkih, preverite možne reakcije, kakovost UVB in UVA zaščite, preizkusite in testirajte. Nenazadnje pa: vaš recept obdržite zase in ga uporabljajte sami.