Rastlinska olja: sestava, izbira, uporaba

Izmed vseh kozmetičnih sestavin največ pozornosti med posamezniki, ki se začnejo ukvarjati z izdelavo kozmetike, zagotovo vzbudi obilica rastlinskih olj in masel. Očarljivi in vznemirljivi opisi takšnih in drugačnih lastnosti nas hitro prepričajo v neizpodbitno nujnost tega ali onega olja, ki ga nato skušamo uporabiti čisto v vsakem izdelku in verujemo, da nam bo končno povrnilo lepo kožo, odpravilo ogrce ali pa pomladilo vsaj za nekaj let. Žal je pri prodaji rastlinskih olj – kot tudi pri mnogih drugih stvareh – veliko besedi in malo učinka.

Vem, da bom s to objavo marsikoga oropala iluzij, uničila čarobnost pri izdelavi lastnih krem, in uničila marsikatero trdno usidrano prepričanje, vendar kozmetični izdelki ne temeljijo na bolj ali manj čudežnih lastnostih, temveč naj bi strmeli k objektivnosti in učinkovitosti. Teh istih načel naj bi se posluževali tudi pri izbiri in uporabi rastlinskih olj, pri čemer moramo najprej ozavestiti dejstvo, da so vsa olja pač samo olja – tekočine, ki kožo mastijo, ščitijo in negujejo. Uporaba tega ali onega olja v končnem kozmetičnem izdelku lahko dejansko izboljša ali poslabša stanje naše kože (npr. olje semen črnega ribeza zelo dobro vpliva na razdraženo ali ekcematično kožo, sončnično olje pa posebnih učinkov nima), vendar pa mnogokrat uporaba tega ali onega olja ne vpliva na končni rezultat (npr. uporaba olja semen črnega ribeza ali dvoletnega svetlina za razdraženo kožo). Da bi razumeli, zakaj so vsa olja, kljub napihnjenim opisom prodajalcev (in pridelovalcev) »samo« olja in zakaj so nekatera olja lahko drugačna, se moramo najprej vprašati, kaj olja sploh so. 

 

Iz česa so olja sestavljena?
Rastlinska olja in maščobe so v večjem delu sestavljena iz trigliceridov in zelo majhnega deleža neumiljivih snovi. Trigliceridi so spoj maščobnih kislin in glicerola: na eno molekulo glicerola se vežejo tri verige maščobnih kislin. Maščobne kisline so lahko različnih dolžin – vsebujejo večje ali manjše število ogljikovih atomov in se glede na prisotnost dvojnih vezi med ogljikovimi atomi delijo na nasičene in nenasičene maščobne kisline. Dolžino maščobne kisline in število dvojnih vezi se označuje s preprosto formulo Cštevilka:številka, kjer prva številka za C označuje število ogljikovih atomov (torej dolžino verige), druga številka pa označuje število dvojnih vezi v verigi (npr. 0, 1, 2, 3). Laurična kislina, ki ima verigo dvanajstih atomov in je nasičena, bo označena kot C12:0. Palmitinska kislina, ki ima verigo šestnajstih atomov in eno dvojno vez, bo označena kot C16:1.
 

Nasičene maščobne kisline nimajo nobene dvojne vezi, najdemo pa jih predvsem v maslih ter v manjših količinah tudi v oljih. Nasičene maščobne kisline so tiste, ki maslu dajo »trdnost« pri sobni temperaturi. Med najpomembnejšimi nasičenimi maščobnimi kislinami najdemo laurično kislino (C12:0, veliko je vsebuje kokosovo olje, maslo babassu, maslo murumuru in maslo tucuma), miristično kislino (C14:0), palmitinsko kislino (C16:0) ter stearinsko kislino (C18:0, največ je vsebujejo kakavovo maslo, illipe maslo, karitejevo maslo in mangovo maslo). Palmitinska in stearinska kislina sta v manjših deležih prisotni tudi v rastlinskih oljih. Ker nasičene maščobne kisline ne vsebujejo dvojnih vezi, se težje oksidirajo in težje postanejo žarke. Prav zaradi teh lastnosti so rastlinska masla manj občutljiva za toploto in jih lahko pri izdelavi kozmetičnih izdelkov brez skrbi segrejemo.
 

Nenasičene maščobne kisline so tiste, ki imajo vsaj eno dvojno vez med ogljikovimi atomi. Tiste, ki imajo le eno dvojno vez, imenujemo enkrat nenasičene maščobne kisline. Tiste, ki imajo dve ali več dvojnih vezi pa imenujemo večkrat nenasičene maščobne kisline. Pri nenasičenih maščobnih kislinah je za oznako dolžine verige in številom dvojnih vezi (Cštevilka:številka) navedena navadno še pozicija dvojne vezi – torej na katerem ogljikovem atomu po vrsti je prisotna (prva oz. zadnja) dvojna vez, npr. n-9 (šteto od zadnjega atoma proti prvemu). Ta podatek nam pove, ali maščobna kislina spada med omega-3, 6 ali 9 maščobno kislino. Za primer vzemimo oleinsko kislino. Oleinska kislina se označi kot C18:1 n-9, kar pove, da je to maščobna kislina z verigo osemnajstih ogljikovih atomov, na kateri je prisotna samo ena dvojna vez. Dvojna vez je na devetem ogljikovem atomu (šteto od zadnjega proti prvemu), torej oleinska kislina spada med omega-9 maščobne kisline.
 

Najbolj pomembni enkrat nenasičeni maščobni kislini sta palmitoleinska (C16:1 n-7) in oleinska kislina (C18:1 n-9). S palmitoleinsko kislino sta najbolj bogata olje makadamije in olje iz mesa plodov rakitovca. Oleinska kislina svoje ime dolguje olivnemu olju, v katerem jo je veliko; v velikih količinah je pravzaprav prisotna v mnogih rastlinskih oljih: mandljevo olje, avokadovo olje, olje pasijonke in še mnogo drugih. Enkrat nenasičene maščobne kisline so v primerjavi z nasičenimi maščobnimi kislinami bolj občutljive na oksidacijo in na segrevanje, vendar pa vseeno prenesejo krajše segrevanje na temperaturo nad 100 stopinj Celzija brez večjih težav. Olja z obilico enkrat nasičenih maščobnih kislin se zato navadno uporabljajo za cvrtje. Ker našo maščobno fazo pri izdelavi emulzij segrevamo le do 80 stopinj Celzija, lahko olja, ki vsebujejo veliko enkrat nenasičenih maščobnih kislin, uporabimo v topli B fazi.
 

Pri tem je smiselno upoštevati tudi dejstvo, ali imamo na razpolago rafinirano ali nerafinirano rastlinsko olje. Značilnost rafiniranih olj je namreč ta, da jim med postopkom prečiščevanja odstranijo ne le vonj in barvo, temveč tudi prenekatere neumiljive snovi in vitamine. Rafinirano avokadovo olje bomo tako brez skrbi uporabili v topli B fazi, nerafinirano pa zaradi prisotnosti toplotno občutljivih vitaminov (vit. A, E) pa – v kolikor želimo, da se čim več vitaminov ohrani – raje ne segrevajmo.
 

Med večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami najdemo linolno kislino (C18:2 n-6), alfa-linolensko kislino (C18:3 n-3) in gama-linolensko kislino (C18:3 n-6). Linolna kislina dolguje svoje ime lanu, z njo pa je bogato tudi olje barvilnega rumenika, olje grozdnih pečk, olje iz makovih semen itd. Alfa-linolenska kislina je že nekoliko redkejša, v izobilju jo najdemo v olju iz kivijevih semen, v lanenem olju, v olju jagodnih semen, ... Gama-linolenska kislina pa je prisotna le v olju dvoletnega svetlina, v olju borage, v olju iz pečk črnega ribeza in v zelo, zelo majhnem odstotku tudi v konopljinem olju.
 

Večkrat nenasičene maščobne kisline so močno občutljive na oksidacijo in na segrevanje. Olja, ki vsebujejo veliko večkrat nenasičenih maščobnih kislin, imajo zato navadno kratek rok trajanja in hitro postanejo žarka. Kljub temu, da bi v teoriji lahko prenesla krajše segrevanje, jih v kozmetičnih izdelkih navadno dodajamo v hladni C fazi. S tem preprečimo nepotrebno izpostavljanje temperaturi in kisiku – v kremi bodo olja v kontaktu z vodo, kisikom in svetlobo že tako preveč izpostavljena oksidaciji. Načeloma se pri uporabi takšnih olj v kozmetičnih izdelkih držimo načela, da je bolje ohraniti čim več sestavin nedotaknjenih, kot pa po nepotrebnem izpostavljati olje oksidacijskemu stresu.
 

Poleg trigliceridov so pomemben sestavni del rastlinskih olj in masel tudi neumiljive snovi. Slednje so v posameznih oljih prisotne v različnih odstotkih; veliko neumiljivih snovi vsebuje npr. karitejevo maslo, olivno olje, olje pšeničnih kalčkov itd. Med neumiljive snovi spadajo npr. fitosteroli, karotenoidi, vitamini, lecitin itd. Seveda so neumiljive snovi prisotne le v nerafiniranih oljih, postopek rafiniranja olju bistveno zniža vsebnost neumiljivih snovi.
 

Kaj mi podatek o maščobnih kislinah sploh pove?
Maščobne kisline so glavni sestavni del rastlinskih olj in pravzaprav določajo vse glavne lastnosti olja: mastnost oz. sikativnost, občutljivost na toploto, možno zamenjavo v formuli z drugimi olji…. Sestavo posameznih olj nikakor ni potrebno poznati na pamet, pri izbiri in uporabi rastlinskih olj si lahko pomagate s preprostimi tabelami. Primer tabele lahko dobite tukaj.
 

Kot je bilo razvidno iz prejšnjih odstavkov, nam sestava olja (skupaj z jodovim številom) pove, kako občutljivo je neko olje na oksidativni stres in posledično na segrevanje. Večja kot je vsebnost večkrat nenasičenih maščobnih kislin, bolj je olje občutljivo za segrevanje. Vsa masla vsebujejo veliko količino nasičenih maščobnih kislin in zelo malo (ali nič) večkrat nenasičenih maščobnih kislin, zato jih lahko brez skrbi segrevamo. Posebnež je le karitejevo maslo, ki se med ohlajanjem po prehitrem in premočnem segrevanju rado sprijema v grudice. Rastlinska olja, ki vsebujejo veliko enkrat nenasičenih maščobnih kislin lahko brez skrbi segrejemo, zato jih navadno uporabljamo v topli B fazi. Primeri takšnih olj so olivno olje, arganovo olje, avokadovo olje, olje kamelije, lešnikovo olje, olje makadamije, mandljevo olje itd.
 

Rastlinska olja, ki vsebujejo veliko večkrat nenasičenih maščobnih kislin pa so veliko bolj občutljiva na segrevanje in na oksidacijo, zato jih raje uporabimo v hladni C fazi. Pri tem moramo seveda upoštevati, da bo emulzija v hladni C fazi prenesla le majhen odstotek dodatkov (navadno ne več kot 4-5%). Primeri takšnih olj so olje konoplje, olje pšeničnih kalčkov, olje šipkovih plodov, olje semen črnega ribeza, olje dvoletnega svetlina itd.
 

Prav tako maščobne kisline (oz. jodovo število) določajo »mastnost« oziroma »sikativnost« rastlinskih olj. Rastlinska olja se namreč delijo na nesikativna in sikativna olja (jodovo število nad 130), to delitev pa določa prisotnost večkrat nenasičenih maščobnih kislin. Sikativno olje je s preprostimi besedami tisto olje, ki se na zraku suši. To lastnost sikativnih olj so v slikarstvu dobro izkoriščali za barve na osnovi olj in za zaščitne premaze za les. Vsi ste najbrž že slišali za premaz iz lanenega olja oz. za ti. laneni firnež. Večkrat nenasičene maščobne kisline kot sta linolna in alfa-linolenska kislina v kontaktu z zrakom hitro oksidirajo, posledično polimerizirajo in ustvarijo tanko in suho plast. Zaradi tega naj bi bila ta olja bolj primerna za mešano in mastno kožo. Sikativna olja so npr. laneno olje, olje barvilnega rumenika, boragino olje, konopljino olje itd.
 

Nasprotno so nesikativna olja tista olja, ki v stiku z zrakom ne polimerizirajo (so torej bolj »mastna«). Vsebujejo predvsem veliko enkrat nenasičenih maščobnih kislin ter le malo večkrat nenasičenih maščobnih kislin, njihovo jodovo število pa je pod 130. Ker se ne sušijo, naj bi bila bolj primerna za suho kožo, to so npr. olivno olje, arganovo olje, mandljevo olje, olje papaje itd.
 

Pri večkrat nenasičenih maščobnih kislinah velja posebno pozornost nameniti gama-linolenski kislini in oljem, ki jo vsebujejo. Razne študije in raziskave so pokazale, da lokalni nanos izdelkoc z rastlinskimi olji, ki vsebujejo gama-linolensko kislino, lahko izboljša stanje nekaterih vnetnih stanj in procesov kože. Zato se olja z veliko GLA uporabljajo v kremah in emulzijah za razdraženo kožo, za dermatitis in ekceme. Olja, ki vsebujejo veliko GLA so samo tri: boragino olje, olje dvoletnega svetlina in olje semen črnega ribeza.
 

Posebnost med večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami sta tudi ricinolejska kislina in punična kislina, posebni sta tudi olji, ki ju vsebujeta. Ricinolejska kislina je glavna maščobna kislina v ricinusovem olju (cca 95%), punična kislina pa je glavna maščobna kislina v olju granatnega jabolka. Ricinusovo olje ima kljub visoki vsebnosti večkrat nenasičenih maščobnih kislin nizko jodovo število, zaradi česar je odporno na segrevanje. Zaradi visoke gostote in viskoznosti ni primerno za rabo v emulzijah, saj se zelo težko maže in se skorajda ne vpija. Uporabljamo ga le za izdelavo mil in v balzamih za ustnice. Olje granatnega jabolka pa ima nasprotno visoko jodovo število, zato je občutljivo na segrevanje. Kljub visoki prisotnosti večkrat nenasičenih kislin in visokemu jodovemu številu, ni primerno za mastno ali mešano kožo. To olje je zelo hranilno, uporablja se ga navadno za suho ali starajočo se kožo.
 

Sestava rastlinskih olj v grobem lahko poda tudi nekatere smernice o tem, katera olja so med seboj zamenljiva. Velika večina rastlinskih olj sploh ni tako »edinstvena« in »unikatna« ali zares nujno potrebna kot bi nas prodajalci radi prepričali. Olja iz semen rastlin rodu Prunus (z izjemo olja iz češnjevih koščic) so si med seboj zelo podobna. Olje breskovih koščic, mandljevo olje, olje mareličnih koščic in olje slivovih koščic so med seboj popolnoma zamenljiva, saj v vseh oljih največji delež maščobnih kislin predstavlja oleinska kislina (navadno med 50-75%) in manjši delež linolna kislina (do 30%). Neumiljivih snovi ta olja skorajda ne vsebujejo. Ne glede na to, da vam prodajalci o teh oljih pletejo morje (različnih) lastnosti, od tega, da je olje mareličnih koščic dobro za mastno kožo in mandljevo olje za suho kožo (ali pač obratno), so ta olja med seboj pravzaprav tako močno podobna, da eno olje lahko popolnoma nadomesti drugega. V formuli, ki vsebuje poleg npr. mandljevega olja še olje slivovih koščic, imamo pravzaprav opravka z nepotrebno ponovitvijo.
 

Na podoben način lahko v izdelkih za dermatitično ali občutljivo kožo med seboj zamenjamo olja, ki vsebujejo GLA. Največ GLA vsebuje boragino olje, ki pa v primerjavi z drugima dvema deluje nekoliko bolj mastno. Pri izbiri olja zato upoštevamo tudi občutek na koži. V formuli za razdraženo kožo je dovolj, da uporabimo le eno izmed teh olj, uporaba dveh predstavlja le nepotrebno ponovitev.
 

Enako primerjavo se lahko vzpostavi med mnogimi drugimi rastlinskimi olji. Olivno olje je npr. podobno precej dražjemu olju papaje. Olje papaje sicer zveni močno eksotično in zato privlačno, vendar pa ne vsebuje vseh tistih neumiljivih snovi, ki naredijo oljčno olje tako bogato. Podobno medsebojno razmerje maščobnih imata npr. tudi olje šipkovih semen in olje konoplje; razlika med njima je predvsem ta, da olje šipkovih semen vsebuje tudi manjšo količino vitamina A.
 

Rastlinska olja: majhni čudeži ali prodajni hit?
Da vam prodajalci o različnih oljih lahko napišejo vse, kar je res in še več tistega, kar ni nujno res, ste morda že ugotovili. Pravzaprav je obilica informacij in gradiva, ki ga boste našli o različnih oljih le delna resnica. Največkrat je to stvar lokalne tradicije ali izkrivljenih informacij in le majhen del predstavlja čisto laž.
 

Za primer vzemimo vsa tista eksotična olja, ki jim (prodajalci ali lokalna tradicija) pripisujejo razno razne lastnosti: neemovo olje naj bi učinkovito pregnalo mrčes, pracaxi olje naj bi imelo protiglivično delovanje, andiroba olje pa naj bi bilo učinkovit insekticid in tudi dobro proti različnim vnetjem. O neemovem olju in njegovi učinkovitosti proti insektom pričajo mnoge raziskave, enako lahko trdimo o andiroba olju (kot insekticid). O protiglivičnem delovanju olja pracaxi in o protivnetnem delovanju andiroba olja pa ni na razpolago nobene znanstvene raziskave ali analize, ki bi potrjevale takšno delovanje, zaradi česar moramo v te lastnosti podvomiti.
 

Še najbolj pogosto se zgodi, da prodajalci izkrivijo informacije, ki jih da na razpolago analiza rastlinskih olj. Mnoga olja vsebujejo določeno količino vitamina E v različnih oblikah, npr. olje pšeničnih kalčkov, avokadovo olje, arganovo olje itd. Vitamin E je zelo močen in dober antioksidant, dobro neguje kožo, pripomore k obnovitvi kože, zaradi česar je zelo učinkovit pri negi suhe, starejše ali poškodovane kože. Prodajalec zato kaj kmalu v opisu olja napiše, da je arganovo olje odličen antioksidant, primeren za nego suhe in poškodovane kože itn. Vendar pa so to lastnosti, ki jih ima vitamin E, ne pa nujno tudi olje, ki ga vsebuje! Rastlinska olja vsebujejo v končni fazi pravzaprav zelo malo tokoferola, arganovo olje npr. vsebuje okoli 25 mg tokoferola na 100 ml olja, olje pšeničnih kalčkov pa 250 mg/100 ml olja.
 

Neumiljive snovi in vitamini: kako je z učinkovitostjo?
Na začetku te objave sem omenila, da so rastlinska olja sestavljena iz trigliceridov in majhnega deleža neumiljivih snovi. Med neumiljive snovi spada obilica zelo različnih molekul, ki imajo različne lastnosti in delovanje. V prenekaterih oljih je teh neumiljivih snovi zgolj za vzorec, spet druga jih vsebujejo kar precej, npr. karitejevo maslo, sojino olje, avokadovo olje, olivno olje itd. Postopek rafiniranja rastlinska olja osiromaši in močno zmanjša odstotek neumiljivih snovi.
 

Medtem, ko maščobne kisline olju določajo občutljivost na toploto ter mastnost ali sikativnost, neumiljive snovi (kamor spadajo tudi vitamini in fitosteroli) določajo pravzaprav vse ostale »aktivne« lastnosti olj. Fitosteroli in skvalen so odlični antioksidanti, pripomorejo pri vzpostavitvi obrambnih mehanizmov kože in hkrati pomirjajo razdraženo kožo. Vendar pa rastlinska olja (z izjemo nerafiniranega karitejevega masla) vsebujejo le borih nekaj odstotkov neumiljivih snovi. Olivno olje npr. vsebuje pod 2% neumiljivih snovi. Če olivno olje uporabimo v naši kremi v količini 10%, bo količina neumiljivih snovi v končnem izdelku zelo nizka, antioksidantno delovanje skvalena pa bo zelo omejeno.
 

Enako velja tudi za mnoge vitamine kot npr. tokoferol (vitamin E). Pozitivne lastnosti tokoferola pridejo do izraza le takrat, ko je vitamin E uporabljen v dovolj velikih koncentracijah. Naj opomnim, da se čisti tokoferol v kozmetičnih izdelkih uporablja v količinah do 5% (5 gramov na 100 g kreme, redkeje tudi več). Za primer vzemimo olje pšeničnih kalčkov, ki vsebuje daleč največ tokoferola izmed vseh rastlinskih olj, to je okoli 250 mg tokoferolov/100 ml. Če to olje v naši kremi uporabimo v količini 10%, to pomeni 25 mg oz. 0,025 grama tokoferola na 100 g kreme. Kako učinkovit je lahko takšen izdelek?
 

Pametno nakupovanje in smotrna uporaba
Ta zelo dolga (in močno teoretična) objava pravzaprav služi samo enemu cilju: kako se naučiti smotrno nakupovati in uporabljati rastlinska olja. Marsikdo je najbrž pomislil, da bi bilo dovolj našteti olja ter zraven pripisati uporabo, lastnosti itd., vendar pa bi brez prejšnje razlage bilo nesmiselno napisati npr. »olje pasijonke: drago olje brez posebnih lastnosti, ki ga lahko zamenjate z olivnim oljem«. Dokler se posameznik ne prebije skozi džunglo (zavajajočih ali prenapihnjenih) informacij, ki jih ponujajo razne spletne trgovine in druge promocijske internetne strani ter realno ovrednoti možnosti in lastnosti posameznih olj, je takšno pisanje vse prej kot smiselno.
 

Pri nakupu rastlinskih olj (in mnogih drugih sestavin) se morate najprej naučiti, da ne smete nikoli verjeti opisom. Ne iščite informacij pri prodajalcih, na wikipediji ali na drugih reklamnih straneh. Iščite znanstvene študije in dejansko kemijsko analizo olj. V veliki večini primerov so olja zgolj in samo olja: mastne tekočine, ki kožo nahranijo in mehčajo. Velika večina rastlinskih olj se, kljub bogatim opisom, na koncu izkaže kot olje brez posebnih lastnosti.
 

Pri izbiri olj upoštevajte vaš tip kože. Olja z obilico enkrat nenasičenih maščobnih kislin so navadno primernejša za suho kožo, olja z obilico večkrat nenasičenih maščobnih kislin so navadno primernejša za mastno ali mešano kožo. Kljub temu ne pričakujte, da se z uporabo npr. olja meloninih pešk vaša koža ne bo več mastila. Olje je še vedno olje in kožo masti.
 

Bodite pozorni tudi na vse posebne sestavine, kot npr. vitamini in fitosteroli. Pri tem naj vas napis »vsebuje veliko količino vitamina A« ali podobno ne zavede: vprašajte se, kakšno učinkovitost bo lahko olje s takšno količino vitamina A imelo v vašem končnem izdelku, npr. kremi za roke. Ne kupujte olja samo zato, ker vsebuje ta ali oni vitamin. Če želite dejanski učinek tistega vitamina (npr. vitamina E), kremi dodajte čisti tokoferol. Enako velja za fitosterole: če želite dejanski učinek, uporabite koncentrat avokadovih ali sojinih fitosterolov: že v količini 1% je količina fitosterolov v 100 gramov kreme enakovredna več stotim gramom čistega olja.
 

To seveda ne pomeni, da je uporaba olj, ki vsebujejo določeno količino neumiljivih snovi in vitaminov, nesmiselna. Ravno nasprotno! Iz dostopnih podatkov oksidacijskega indeksa različnih rastlinskih olj je razvidno, da so olja, ki vsebujejo svoj naraven del neumiljivih snovi, v primerjavi z rafiniranim oljem bolj oksidativno stabilna. Poleg tega rastlinska olja ne vsebujejo le ene oblike vitamina, npr. alfa tokoferola, temveč različne oblike tokoferolov in tokotrienolov. Prav tako ne vsebujejo vitamina A v obliki retinoinske kisline, temveč v obliki drugih retinoidov ali beta-karotena. Vse te »druge« oblike lahko vaš izdelek le obogatijo. Vendar pa se pri tem zavedajte omejitev, ki jih postavljajo izredno nizke koncentracije v oljih v primerjavi s čisto aktivno sestavino.
 

Preden olje kupite, poglejte, katera olja že imate in poskusite se vprašati, ali se katero izmed olj po sestavi ali lastnostih približa olju, ki bi ga radi kupili. Vzemimo za primer, da bi radi kupili olje dvoletnega svetlina, pa imate že olje semen črnega ribeza. Oba vsebujete GLA, torej za ta namen zadostuje le eno olje. Drug primer bi recimo bilo olje rakitovca, ki bi ga želeli kupiti zaradi visoke vsebnosti karotenoidov. Doma imate že korenčkov macerat, ki je prav tako bogat s karotenoidi, v tem primeru je olje rakitovca le ponovitev. Spet tretji primer bi lahko bilo že večkrat omenjeno olje papaje, ki zveni močno eksotično, hkrati pa imate doma olivno olje… Za domačo izdelavo prijetnih in učinkovitih krem je dovolj le nekaj premišljeno izbranih olj.
 

Tako pri nakupu kot tudi pri uporabi bodite pozorni na toplotno občutljivost olj. Rastlinska masla in olja z veliko vsebnostjo enkrat nenasičenih maščobnih kislin lahko segrevamo, zato predstavljajo pravzaprav »osnovo« ali »srce« maščobne faze. Takšnih olj lahko kupimo tudi nekaj več, saj jih bomo zagotovo uporabili v skoraj vsaki emulziji.
 

Olja, ki vsebujejo veliko večkrat nenasičenih maščobnih kislin so občutljiva na segrevanje, zato jih je bolje dodajati v hladni C fazi. Emulzije tipa O/V vzdržijo le omejeno količino olj, ki jih dodamo v C fazi, zato smo pri uporabi teh olj precej omejeni. Nakup olj, ki so občutljiva na segrevanje, naj bo premišljen, da se čez pol leta ne boste znašli s skoraj polno stekleničko boraginega olja, ki je medtem postalo žarko. Po nakupu olj, ki vsebujejo veliko večkrat nenasičenih maščobnih kislin in so torej podvržena hitri oksidaciji in žarkosti, vanje kanite nekaj kapelj čistega tokoferola. Na ta način jim boste vsaj nekoliko podaljšali življenjsko dobo.
 

Pa še o poeziji
Ker je človek le človek, je njegov prvi odziv vedno čustven (in čuten) in šele nato racionalen. Na tem pravzaprav delujejo reklame in tudi celotna kozmetična industrija. Vsak izdelek je ovrednoten najprej po vonju, barvi, izgledu in občutku ter seveda po zvenečih (in po možnosti neznanih in eksotičnih) imenih. Vse sestavine, ki se ponašajo z imenom ali vonjem, dejanskih posebnih učinkov pa nimajo, lahko označimo kot »poezijo«.
 

Ljudje se pač radi razvajamo, želimo biti posebni in želimo imeti nekaj posebnega, zato bo našo pozornost bolj pritegnil napis »z arganovim oljem« kot pa »s sončničnim oljem«. Človek povezuje določene sestavine z neko klasifikacijo, z nekimi učinki ali določenimi lastnostmi. Sončnično olje je nekaj »vsakdanjega«, zato ga povežemo z idejo »nič posebnega«. Podobno se vzpostavi povezava med oljem šipkovih semen in občutkom razvajanja, med karitejevim maslom in hranilnim občutkom, med arganovim oljem ter pomlajevalnim učinkom.
 

Ko izbirate olja bodite pozorni tudi na te asociacije. Četudi morda sami veste, da bistvene razlike med tem ali onim oljem ni, ljudje, ki jim morda podarite vaše izdelke, tega ne vedo. Kombinacija posameznih rastlinskih olj in drugih sestavin naj bo premišljena in smotrna, vendar nikoli ne pozabite na poezijo, ta marsikdaj igra odločilno vlogo pri vrednotenju izdelka. Ljudje smo pač predvsem čutni in čustven.