Moja zgodba. Ali: kaj z blogom?

Ko sem leta 2012 diplomirala, sem se po večih mesecih nepretrganega študija za diplomske izpite nenadoma znašla... z ničemer. Ničemer v roki (razen papirja in žiga), še manj pa v glavi. Edini takratni cilj - dokončati faks - je bil dosežen. Adrenalin je popustil, "piflanje" od zore do mraka pa je čez noč zamenjal čisti, otipljivi in neskončno velik... nič. Praznina. Službe seveda še zdaleč niti na obzorju, dnevi pa so tekli, eden za drugim; moji možgani, še malo prej navajeni na maratone, so zdaj bili povsem brez dela. Nezaposleni možgani (vsaj moji) pa zelo radi težijo k norosti. Ste imeli kdaj občutek, da vam bo počil film samo zaradi tega, ker nenadoma, dan za dnem, nimate več kam usmeriti vaše energije?

Takrat sem se naučila zelo pomembne lekcije: čas je potrebno z nečim zapolniti, možgane pa umiriti. Zdaj bi prej rekla obratno, najprej je potrebno možgane umiriti, nato pa energijo usmeriti v nekaj produktivnega... Naučila sem se plesti (da bi zaposlila roke) in (da bi zaposlila možgane) začela pisati blog o tistem, kar me je najbolj veselilo.

Tako se je rodil ta blog. Iz mojega veselja, hobija, strasti. Uživam v pisanju, v besedah. Uživam v vseh teh kompliciranih formulah, imenih, podatkih. Nenazadnje, uživam, ko lahko delim - znanje, izkušnje, trike.

Že nekaj mesecev po diplomi se mi je nasmehnila sreča in dobila sem delo v tujini. V pražarni kave. Jaz, strastna ljubiteljica kave, v sektorju kave. Sanjsko delo. Takšno, projektno, čisto majhno, ki mi je na začetku "odtrgalo" le dvanajst ur tedensko in mi s tem dopuščalo, da pišem naprej. To majhno projektno delo v prodaji se je spremenilo v vsakodnevno službo za polovičen delovni čas.  Po nekaj mesecih sem iz prodaje prešla na marketinški oddelek, najprej kot asistentka, nato pa kot vodja, služba pa je postala za polni delovni čas. Največkrat krepko preko polnega delovnega časa. Po italijanskih urnikih seveda: od 9h do 18h, nadure pa še vse, kar gre preko 18h. Za blog ni ostalo časa, pa tudi energije ne. Pravzaprav časa in energije ni bilo za ničesar. Niti zase. Takšen tempo te enostavno izmozga.

O vsem, kar je to prineslo s sabo, ne bom zapravljala besed. Po štirih letih in pol kofetarskega marketinga, komunikacije in PR se s koncem leta umikam. Da ponovno vzpostavim stik s seboj, z notranjimi željami in poiščem ter počnem tisto, kar me veseli.

Kam me bo pot vodila, še ne vem. Najprej se morajo pljuča nadihati svežega zraku, da se bodo misli zbistrile in želje razjasnile.

Ena izmed želja, ki je vsa ta leta tiho tlela v meni in marsikdaj tudi zanetila požar samoobtoževanja, skrite jeze nad samo seboj ter občutkov krivde, ker sem blog zanemarila, je gotovo nadaljevanje z objavami. Pisanje. Raziskovanje. Učenje. Iz tega nekaj ustvariti, pa četudi le za lastno dušo.

Vendar ima blog - kot vsako drugo komunikacijsko orodje - smisel le, če je na drugi strani nekdo, ki zapise spremlja, ker ga tematika zanima. Po večletnem premoru v objavah ste lahko več kot upravičeno sklepali, da je blog mrtev. Po večletni tišini z moje strani lahko zato upravičeno rečem, da pravzaprav niti ne vem, kdo je na drugi strani, če je sploh še kdo.

Zatorej takole, vas čisto direktno povprašam: ima nadaljevanje bloga za vas vrednost (in publiko)?

Brez povratne informacije ciljnega segmenta noben marketinški guru ne ve, ali je njegovo delo smiselno. Brez vaše besede ne morem ovrednotiti smotrnost novih objav.

Oglasite se ali pofočkajte, v komentarjih, po mailu, preko FB, kar vam je ljubše.

Hvala.