Rastlinski izvlečki - pregled

Ko pomislimo na naravno kozmetiko, največkrat (nezavedno) pomislimo na vse tiste izdelke, ki vsebujejo rastlinske izvlečke: gel z arniko, krema s sivko ali ognjičevo mazilo.
 

Uporaba izvlečkov je v naravni kozmetiki kar pogosta, pri izdelavi lastnih domačih izdelkov pa velikokrat kar … pretirana. Da bodo zadnje besede nekoliko bolj jasne: v začetni navdušenosti nad (domačimi) naravnimi izdelki se marsikdo vihravo in zaletavo spusti v izdelavo, nakup in uporabo izvlečkov, ne da bi se poprej vprašal o njihovi realni vrednosti, učinku, smotrnosti ter, nenazadnje, kombinaciji. Da bi bilo v celotni zmedi vsaj malček reda, bom skušala v tej objavi opisati nekaj osnovnih smernic in informacij o rastlinskih izvlečkih.

Rastline v kozmetiki
Prvo pravilo, ki si ga mora vsak izdelovalec domače kozmetike zapomniti je to, da lahko v izdelkih za osebno nego uporablja samo tiste rastline in njihove izvlečke, ki so dovoljeni za uporabo v kozmetiki. Uporaba prepovedanih ali strupenih rastlin lahko pripelje do resnih zdravstvenih posledic.

Rastlin kot takih v kozmetiki ne moremo uporabiti, izjema so seveda maske in obkladki za takojšnjo rabo. Če želimo v naših izdelkih izkoristiti učinke zdravilnih rastlin, moramo uporabiti njen izvleček. Uporaba rastline (ne izvlečka) je zgolj idealna podlaga za razvoj bakterij, od rastline pa dejansko nimamo nič. In to je bilo drugo pravilo.
 

Tretje pravilo pa ima opraviti z občutljivostjo izvlečkov. Velika večina sestavin, ki jih z izvlečkom lahko pridobimo, je občutljiva na visoke temperature. Da bi ohranili čimveč lastnosti našega izvlečka, ga moramo zato vedno uporabiti na hladno. V emulzije izvlečke dodajamo v hladni C fazi, v milo pa po doseženi sledi.
 

Za kozmetično rabo obstaja veliko vrst različnih izvlečkov, obilica poimenovanj pa za preprostega človeka pomeni le obilico zmešnjave: alkoholni izvleček, vodno-alkoholni izvleček, glikolni izvleček…. Kateri je boljši in kateri je »pravi«? Ob izdelavi ali nakupu izvlečka je zato potrebne nekaj trezne presoje in včasih tudi raziskovalnega dela. 
 

Pri izbiri izvlečka moramo biti pozorni na več dejavnikov: topnost aktivnih sestavin rastline, vrsta izvlečka ter s tem povezano topilo, koncentracija izvlečka ter nenazadnje njegova praktična raba.
 

Izvlečki in topila
Rastline so živi organizmi, ki so tako kot ljudje in živali sestavljeni iz mnogo različnih celic. Vsaka rastlina vsebuje poleg določene količine vode tudi veliko drugih sestavin, ki se pri človeku ne pojavljajo (npr. alkaloidi), vendar imajo na človeka vsekakor velik vpliv. Takšne sestavine lahko poimenujemo aktivne sestavine.
 

Aktivne sestavine v posameznih rastlinah so zelo različne med seboj, različno je seveda tudi njihovo delovanje. V grobem jih lahko razdelimo na sestavine, ki so topne v maščobah (npr. beta-karoten) ali v vodi (npr. kofein), vendar je za lažje razumevanje različnih izvlečkov bolje prevzeti bolj natančno izrazje in uporabljati delitev na polarne ter nepolarne sestavine oz. topila. Polarna topila so voda, alkohol, glicerol, propilen glikol; nepolarna topila pa rastlinska olja. V polarnih topilih so topne polarne snovi (npr. alkaloidi, flavonoidi itn), v nepolarnih topilih pa nepolarne snovi (npr. voski, alfa bisabolol itn). Pri vrednotenju izvlečka je zato dobro vedeti, v katerem topilu so topne tiste aktivne sestavine, katerih učinek nas zanima. Primer: slez vsebuje veliko sluzi, ki kožo pomirjajo in negujejo. Te sluzi so topne v vodi, zato je izdelava oljnega izvlečka povsem nesmiselna.
 

Seveda ni vse tako preprosto kot izgleda saj se topila enake vrste med seboj močno razlikujejo. Voda se kot topilo ne more primerjati z alkoholom, pa čeprav sta obe topili polarni in bi torej po vsej logiki morali izvleči enake sestavine, pa temu ni tako. Topilo zato lahko odigra zelo pomembno vlogo.
 

Beseda o topilih – prednosti in slabosti
Voda je osnovno in najbolj razširjeno polarno topilo, vendar pa zelo neučinkovito in hkrati povsem neprimerno za izdelavo izvlečkov za kozmetično rabo. Voda je – kar se tiče izdelave izvlečkov – zelo šibko topilo, poleg tega pa je pravzaprav idealno okolje za rast vseh možnih vrst bakterij in gliv. Vode se zato kot topila navadno ne uporablja.
 

Pri tem velja opomniti, da je uporaba čajev (ki so dejansko vodni izvlečki rastlin) v kozmetiki povsem nesmiselna. Pri uporabi čajev se v kozmetičnem izdelku srečamo z dvema velikima problemoma: prvi je bakterijska oporečnost, drugi pa oksidativna nestabilnost. Pomislite, kako hitro potemni (torej oksidira) čaj, ko ga skuhate. Koliko časa potrebuje? Nekaj ur? Ravno toliko časa bo potreboval, da bo oksidiral v vašem izdelku, vi pa se boste še mesece mazali z nečim, kar je že zdavnaj oksidiralo.
 

Za izdelavo izvlečkov v zdravilne namene se že stoletja kot polarno topilo uporablja alkohol ali mešanica vode in alkohola. Takšen izvleček se nato imenuje tinktura, alkoholni izvleček ali vodno-alkoholni izvleček. Alkohol je zelo selektivno topilo, po domače povedano je z njim potrebno ravnati kot z zelo izbirčnim otrokom. Različna koncentracija alkohola namreč optimalno izvleče (ali topi) točno določeno vrsto polarnih sestavin, redčenje pa se navadno opravi z vodo: 90% alkohol izvleče predvsem eterična olja, 70% alkohol je optimalen za alkaloide, 40% alkohol za tanine itd. Stopnja alkohola močno vpliva na topnost sestavin in posledično učinkovitosti izvlečka.
 

V zadnjem času se je zelo razmahnila uporaba glicerolnih ali vodno-glicerolnih izvlečkov. Tudi glicerol je polarno topilo, ki je tako kot voda zelo nežno (ali drugače povedano ima šibko ekstraktivno moč), vendar za razliko od vode ne predstavlja gojišča bakterij. Glicerol se kot topilo uporablja za izdelavo ti. gemoderivatov (izvlečkov iz mladih poganjkov rastlin) ter za izdelavo posebej nežnih izvlečkov rastlin za kozmetično rabo.
 

Propilen glikol je odlično polarno topilo, ki pa zaradi prisotnosti nepolarnih repov lahko izvleče tudi nekaj nepolarnih snovi. Propilen glikol je eno najboljših možnih topil, saj topi zelo širok spekter aktivnih sestavin, hkrati pa predstavlja tudi eno najbolj spornih točk moderne kozmetike. Propilen glikol se namreč uporablja tudi kot hladilna tekočina za avtomobilske motorje – od tod pravzaprav izvirajo zadržki za uporabo propilen glikola v kozmetiki. 
 

Tako v farmaciji kot v kozmetiki se propilen glikol že zelo dolgo uporablja kot topilo in nosilec aktivnih sestavin ter kot vlažilna sestavina – v omejenih odstotkih. V majhnih količinah propilen glikol kožo navlaži, v prevelikih količinah pa kožo lahko suši, saj kot vsako močno topilo deluje kot topilo tudi na koži. Ne povzroča alergičnih reakcij in je dober nosilec (»carrier«) aktivnih sestavin v kožo.
 

Superkritičen ogljikov dioksid (CO2) je posebno topilo, saj lahko glede na pritisk topi zelo različne sestavine. V industriji kave se superkritičen ogljikov dioksid uporablja za odstranitev kofeina iz kave (naj samo spomnim, da je kofein topen v polarnih topilih!), vendar se pri izdelavi rastlinskih izvlečkov za kozmetične in prehrambene namene CO2 največkrat izkorišča za nepolarne sestavine. Superkritičen ogljikov dioksid omogoča pridobivanje izvlečka pri zelo nizkih temperaturah, kar ohranja vse aktivne sestavine, nato pa ostanek topila (ogljikov dioksid) preprosto izhlapi. Zato so CO2 izvlečki zelo zelo koncentrirani. 
 

Nazadnje imamo tu še rastlinska olja. Z njimi si lahko izdelamo odlične macerate iz vseh tistih rastlin, ki vsebujejo nepolarne aktivne sestavine. Dobra stran rastlinskih olj je ta, da je izdelava izvlečkov enostavna ter so relativno dobro topilo, vendar pa žal hitro postanejo žarka, zato je vsaj s tega stališča dobro biti pozoren. Velja opozoriti, da je za macerat oziroma maščobni izvleček v kozmetične namene primerna kakršnakoli maščoba (triglicerid). Kljub temu, da tradicija pravi, da je potrebno ognjičev izvleček pripraviti na svinjski masti, sama uporaba svinjske ali druge maščobe dejansko nima vpliva na kozmetične lastnosti izvlečka. Zagotovo je bolje izbrati maščobo, ki je bolj odporna na oksidacijo in žarkost ter izvleček izdelati z uporabo hladnega postopka.
 

Vrste rastlinskih izvlečkov in njihova uporaba
Pregledali smo topila, ki se lahko uporabljajo za izdelavo rastlinskih izvlečkov, vendar pa to še ne pomeni, da lahko že prepoznamo izdelke, s katerimi se srečamo.
 

Za uporabo v kozmetičnih izdelkih je na voljo veliko različnih izvlečkov, pri katerih ni nujno označen tip topila, za razumevanje raznih poimenovanj je potrebno zato nekaj vaje in osnovnih informacij. Na raznih spletnih straneh kot tudi v lekarnah vam bodo pod raznimi imeni ponujali različne izvlečke: tekoči izvleček v razmerju 1:4, tinktura v razmerju 1:2, suhi izvleček itd., zato je dobro vedeti, s čim imamo opravka, saj niso vsi izvlečki primerni za rabo v kozmetiki.
 

Oljni izvleček ali macerat je eden izmed najbolj dostopnih izvlečkov, ki ga lahko izdelamo tudi sami doma. Navadno ga pridobimo tako, da se izbrane rastline namakajo v olju za daljše obdobje. Olje se nato precedi, rastlino pa dobro iztisne. Macerati ali oljnati izvlečki so bili podrobno opisani v objavi Izdelava maceratov. 
 

Velja dodati, da so macerati blagi izvlečki, zato jih lahko na koži uporabljamo tudi čiste, izjema so seveda posamezni primeri alergičnih reakcije. V domačih izdelkih jih lahko s stališča varnosti uporabljamo brez omejitev; edine omejitve, ki jih moramo upoštevati, so s stališča stabilnosti emulzije. Kot vsi ostali izvlečki so tudi macerati občutljivi na temperaturo, zato jih moramo v emulzijo dodajati v hladni C fazi, v mila pa jih navadno dodajamo po sledi. Uporaba maceratov je zato nekoliko omejena, saj tako pri milu kot tudi pri emulzijah na toplo ne smemo pretiravati z dodatki. Prevelika količina olj v hladni C fazi lahko emulzijo poškoduje in zmanjša njeno stabilinost. Macerati so zaradi svoje maščobne narave neprimerni za uporabo v vodnih izdelkih kot npr. tonikih, gelih ipd. 
 

CO2 izvlečki so pridobitev tehnologije zadnjih desetletij. Pridobivanje izvlečkov z uporabo superkritičnega dioksida prinaša veliko prednosti: z uravnavanjem pritiska se lahko določa vrsto ekstrakcije, CO2 kot plin ob koncu procesa izpari, zato v izvlečku ni sledu topila, hkrati pa so tako pridobljeni izvlečki močno koncentrirani. V primerjavi z ostalimi izvlečki resda stanejo precej več, vendar pa jih uporabljamo v zelo nizkih količinah, navadno od 0,1-0,3%. Večina CO2 izvlečkov, ki so dostopni za rabo v kozmetične namene, so lipofilnega značaja, torej so topni v maščobah. Dodajamo jih v hladni C fazi, zaradi nizkega odstotka uporabe pa ne zmanjšajo stabilnosti emulzije. Prav zaradi tega lahko CO2 izvlečke uporabimo tudi v vodnih izdelkih kot npr. gelih, šamponih in izdelkih za tuširanje. Paziti moramo le, da jih zelo dobro vmešamo ali dispergiramo.
 

Prav tako so nekoliko novejšega datuma glicerolni ali vodno-glicerolni izvlečki. Glicerol ima v primerjavi z alkoholom in propilen glikolom precej nižjo ekstraktivno moč. Glicerol je kot topilo veliko nežnejši do rastlinskega materiala, zaradi česar se ga uporablja za izdelavo gemoderivatov. Glicerolni izvlečki so načeloma blažji, primerni so za uporabo tudi pri najbolj nežni in občutljivi koži. Kot vse izvlečke tudi glicerolne izvlečke dodajamo v hladni C fazi, načeloma v količinah do 10%. Ker je glicerol vodotopen, so glicerolni izvlečki primerni za uporabo v vseh vodnih izdelkih: emulzijah, gelih, šamponih itd. Seveda pa glicerolni izvleček prinaša s seboj vse negativne lastnosti glicerola, pri doziranju zato preverimo skupno vsebnost glicerola (in pantenola ter podobnih lepljivih sestavin) v formuli ter posledično prilagodimo količino izvlečka tako, da končni izdelek na koži ne bo deloval lepljivo.
 

Glikolni, alkoholni, tekoči in suhi izvlečki, ki jih je mogoče dobiti v raznih spletnih trgovinah in lekarnah navadno sledijo navodilom in načelom evropske ali državne farmakopeje. Zato boste ob poimenovanju izvlečka pogosto zasledili tudi nekaj številk, npr. glikolni izvleček vrtnice 2:1. Te številke so lahko zapisane tudi v obliki E/D 2:1 ali E:D 2:1, izražajo pa razmerje med izvlečkom (E=Extract) in rastlino (D=Droga).
 

Glede na to, kakšno je razmerje med izvlečkom in drogo, je odvisna tudi količina uporabe določenega izvlečka, hkrati pa je količina uporabe odvisna tudi od same rastline. Za primer vzemimo glikolni izvleček arnike in glikolni izvleček breze, oba v razmerju E/D 2:1. Knjiga Sveta Evrope (Council of Europe) Plants in cosmetics poroča o uporabi glikolnega izvlečka arnike 2:1 v količinah največ do 2%, medtem ko se glikolni izvleček breze 2:1 lahko uporablja od 5-10%. Takšna razlika v priporočeni količini uporabe je odvisna predvsem od aktivnih sestavin, ki se nahajajo v izvlečku. Pred uporabo kakršnegakoli izvlečka moramo zato dobro poznati njegove lastnosti in način uporabe, za okvirne smernice priporočam uporabo zgoraj omenjene knjige in seveda priporočila proizvajalcev.
 

Glikolni izvlečki so eni izmed najbolj uporabljanih izvlečkov v kozmetiki. Njihova priporočena količina za uporabo je, kot smo videli, zelo raznolika, zato je potrebno vsako rastlino in vsak izvleček preveriti. Ker je propilen glikol zelo dobro topen v vodi, lahko glikolne izvlečke uporabimo v vseh vrstah izdelkov: emulzijah, gelih itd. Glikolni izvlečki načeloma ne zmanjšajo stabilnosti emulzij.

Alkoholni in vodno-alkoholni izvlečki ali tinkture se v kozmetiki redko uporabljajo. Alkohol, ki je v izvlečku, lahko namreč močno vpliva na stabilnost emulzije, prav tako lahko vpliva na stabilnost in gostoto gelov. Vse to uporabo tinktur v kozmetiki precej omeji, zaradi česar jih načeloma srečamo le v tonikih in podobnih izdelkih.
 

Da so stvari lahko še nekoliko bolj komplicirane, se bomo poleg glikolnih in alkoholnih izvlečkov (ali tinktur) pri nakupu srečali še z dvema tipoma rastlinskih derivatov: tekočim izvlečkom in suhim izvlečkom.
 

Tako tekoči izvleček kot tudi suhi izvleček sta navadno pridobljena iz alkoholnega izvlečka. Tekoči izvleček pridobijo tako, da z uporabo posebnih aparatov iz alkoholnega izvlečka deloma odstranijo topilo, zaradi česar je izvleček bolj gost in seveda bolj koncentriran. Stopnja razmerja E/D določa tudi stopnjo koncentriranosti ter posledično tudi odstotek uporabe. Takšen izvleček še vedno vsebuje določeno količino topila – alkohola – ki lahko poškoduje in destabilizira emulzijo.
 

Suhi izvleček pridobivajo tako, da z uporabo posebnih aparatov iz alkoholnega izvlečka popolnoma odstranijo vse topilo. Prah, ki ostane po odstranitvi topil je naš suh izvleček, ki je seveda zelo koncentriran. Tako kot CO2 izvlečki se tudi suhi izvlečki uporabljajo v zelo nizkih količinah, navadno pod 1%. Svet Evrope sicer poroča tudi o uporabi v višjih odstotkih, vendar je pri tem potrebno nekaj previdnosti. Suhi izvlečki so zelo koncentrirani in močno koncentrirana je tudi njihova…barva! Pri uporabi teh izvlečkov zato bodite pozorni tudi na to, da vam prevelik odstotek izvlečka ne bo obarval rjuh, brisač in vseh ostalih oblek! Poleg tega je potrebno biti nekoliko previden tudi pri preračunavanju morebitnega lepljivega občutka. Poleg samega izvlečka (oz. aktivnih sestavin v prahu) vsebujejo suhi izvlečki tudi »nosilce« teh sestavin, navadno je to maltodekstrin, ki se na koži obnaša čisto enako kot sladkor – lepljivo. Zato je nekaj več pozornosti potrebno nameniti uporabi suhih izvlečkov skupaj z glicerolom in/ali pantenolom. 
 

Nazadnje velja pri obravnavi suhih izvlečkov opomniti, da ni vsak obarvan prahec dejansko suhi izvleček. V nekaterih spletnih trgovinah boste zasledili izdelke kot »kopriva v prahu« ali »maline v prahu« in podobno. Rastlina »v prahu« NI izvleček, temveč samo fino zmleta rastlina – in nič drugega. Takšna bo v vaše kozmetične formule prinesla le obilico težav in zagotovila gojišče za bakterije. Kot sem že v uvodnih odstavkih omenila, so za uporabo v kozmetiki rastline ali njihovi deli neuporabni, priskrbeti si moramo njihov izvleček. Dvojna previdnost pri nakupu zato ni nikdar odveč.
 

Uporabnost, učinkovitost in poezija
Za zaključek gre nekaj besed nameniti tudi dejanski uporabnosti in učinkovitosti rastlinskih izvlečkov. Za kozmetične namene se uporablja veliko, ogromno rastlin in izvlečkov. Če zgoraj omenjenim tipom in vrstam izvlečkov prištejemo še eterična olja in hidrolate, je končna številka vrtoglavo visoka. Pa vendar….
 

Zavedajte se, da je kozmetika oz. moderna kozmetična industrija pač nekaj – modernega. Kot taka obstaja šele od začetka dvajsetega stoletja naprej, pa še tukaj moramo upoštevati, da je bil dolga desetletja njen razvoj skorajda nepremičen. Kozmetika je svoj pravi bum doživela šele veliko kasneje, (ponoven) velik razmah uporabljanja rastlinskih izvlečkov v kozmetiki pa je stvar zadnjega desetletja.
 

Kot velika večina stvari na tem svetu je tudi kozmetika podvržena modi, trenutni modni trend pa pravi, da je za dober kozmetični izdelek potrebno troje: nova in nikoli slišana eksotična rastlina, super aktivna sestavina, ki nas bo pomladila za dvajset let, ter seveda dobra reklama. 
 

Velika večina eksotičnih rastlin pač odlično (eksotično) zveni, o njihovi dejanski učinkovitosti pa se, z izjemo proizvajalčevih »dokazov«, navadno nič ne najde. Ko vidite »izvleček cvetov kraljevske orhideje«, »ekstrakt globokomorske vijolične solate« in podobna lepo (grdo) zveneča imena, postojte za trenutek in se vprašajte, kaj vam dejansko prodajajo. Seveda nočem reči, da je tak izvleček popolnoma neučinkovit – ravno nasprotno! – vendar pa je po vsej verjetnosti primerljiv z neko drugo rastlino, ki jo že poznate in ki je morda celo bolj učinkovita kot neka rastlina visokozvenečega imena.

Pred nakupom in uporabo zato trezno razmislite in poiščite resne in nepristranske informacije, študije in dokaze o dejanski učinkovitosti nekega izvlečka ter ga skladno z njegovim namenom tudi uporabite. Prekomerna, nepremišljena ali neprimerna raba izvlečkov je pozezija, ne pa uporabnost. »Ker se dobro sliši« je dober marketinški trik, s katerim vas dnevno zavajajo na vsakem koraku - vsaj pri izbiri vaših sestavin se poskusite temu upreti.