 |
| Milo, pobarvano z ogljem (foto: D. Cvikič) |
Vsakdo, ki je že kdaj poskusil doma izdelati milo, si je po vsej verjetnosti po prvih preprostih receptih kaj kmalu želel več barvitosti. Naravno milo brez dodatkov je navadno mlečno-rumenkaste, rumenkaste ali celo rumeno-zelene barve. Pri tem ima zelo velik vpliv izbira maščob: ekstradeviško hladno stiskano oljčno olje prve kvalitete bo milu dalo zelenkasto rumen pridih. Tudi nerafinirano konopljino olje, avokadovo olje in olje iz praženih bučnih semen dajo milu zelenkast ten. Nerafinirano palmino olje bo zaradi vsebnosti karotenoidov dalo oranžkasto (in po nekaterih virih nekoliko smrdeče) milo, rafinirano palmino olje, kokosovo olje in riževo olje pa prispevajo k belemu milu.
Vsekakor pa nas določanje barve zgolj z izbiro maščob precej omejuje, rezultati pa marsikdaj niso najbolj zadovoljujoči, saj je obarvanost mila zelo blaga in neizrazita. Za resnične barvne učinke in mavrično pisanost moramo zato poseči po tistih sestavinah, ki milo obarvajo. Pri tem imamo na izbiro vsaj štiri možnosti: naravna rastlinska barvila, barvila za živila, zemeljska barvila in pigmente za kozmetiko ter namenske barve za izdelavo mil.
Namenske barve za izdelavo mil (CP/HP)
Namenske barve za izdelavo mil najdete v za to specializiranih prodajalnah (v Sloveniji jih ima npr. Tovarna Organika), pri izbiri morate biti pozorni le, da so namenjeni za izdelavo mil po hladnem oz. toplem postopku. Taka barvila so navadno označena s kratico CP ali HP (cold process/hot process). Barve za izdelavo mil iz glicerinsko-milne osnove po postopku »melt and pour« (označene z oznako MP ali M&P) niso primerne za uporabo v hladnem postopku, saj niso preverjene na obstojnost na kavstično sodo.
Namenske barve so navadno v tekoči obliki, največkrat so izdelane na vodni osnovi in so močno koncentrirane. Barvo jim dajejo sintetični ali mineralni pigmenti (kot npr. oksidi in ultramarini), zaradi česar jih lahko najdete v zelo različnih odtenkih celotne barvne lestvice. Če želite, da bo vaše milo sijočih in intenzivnih barv, potem so barve za mila prava rešitev. V povprečju že približno 5 ml zadostuje za maso enega kilograma maščob, vendar pa lahko glede na to, v kolikšni količini dodamo barvilo, vplivamo tudi na intenzivnost barve. V primeru, da dodamo manjšo količino barvila, bo milo le nežno obarvano, večje količine pa dajo žive in močne barve. Pri uporabi in doziranju namenskih barv se zato navadno držimo načela »po občutku« ali »kolikor je dovolj«.
Uporaba namenskih barv za mila je preprosta. V primeru, da želimo celotno milo enakomerno pobarvati, po doseženem traku masi dodamo barvilo in zelo dobro premešamo, da se barva enakomerno porazdeli. Pri tem svetujem, da barvo dodajate po malem saj tako lahko nadzirate intenzivnost. Če želite pisano milo – torej milo, ki bo le deloma pobarvano ali pa bo večbarvno – oziroma če želite v milu ustvariti vzorec s ti. »swirlanjem«, od celotne mase po doseženem traku odlijte v posebno čašo tisto količino mase, ki bi jo radi pobarvali. V maso (ali mase) dobro vmešajte izbrano barvo/e dokler se povsem enakomerno ne porazdeli in nato nadaljujte s postopkom swirlanja ali drugimi načini krašenja mila.
Namenske barve za izdelavo mil imajo tudi svoje slabosti. Te barve so preproste za uporabo in rezultat je (skoraj) vedno zagotovljen. Skoraj, saj nekatera barvila kljub temu, da so namenjena prav hladnemu oz. toplemu postopku izdelave, v dokončanem milu spremenijo odtenek. Poleg tega pa imajo nekatere namenske barve tudi to slabo lastnost, da v prevelikih količinah »mažejo« in »obarvajo« tudi peno. Nekaterim ljudem to ni nič kaj všeč (predstavljajte si živo rdeče milo, ki se v rokah rdeče peni!), zato bodite ob nakupu in uporabi barv pozorni na to, komu bo milo namenjeno. V ponudbi obstajajo tudi barvila, ki ne mažejo pene.
Vsekakor pa nas določanje barve zgolj z izbiro maščob precej omejuje, rezultati pa marsikdaj niso najbolj zadovoljujoči, saj je obarvanost mila zelo blaga in neizrazita. Za resnične barvne učinke in mavrično pisanost moramo zato poseči po tistih sestavinah, ki milo obarvajo. Pri tem imamo na izbiro vsaj štiri možnosti: naravna rastlinska barvila, barvila za živila, zemeljska barvila in pigmente za kozmetiko ter namenske barve za izdelavo mil.
Namenske barve za izdelavo mil (CP/HP)
Namenske barve za izdelavo mil najdete v za to specializiranih prodajalnah (v Sloveniji jih ima npr. Tovarna Organika), pri izbiri morate biti pozorni le, da so namenjeni za izdelavo mil po hladnem oz. toplem postopku. Taka barvila so navadno označena s kratico CP ali HP (cold process/hot process). Barve za izdelavo mil iz glicerinsko-milne osnove po postopku »melt and pour« (označene z oznako MP ali M&P) niso primerne za uporabo v hladnem postopku, saj niso preverjene na obstojnost na kavstično sodo.
Namenske barve so navadno v tekoči obliki, največkrat so izdelane na vodni osnovi in so močno koncentrirane. Barvo jim dajejo sintetični ali mineralni pigmenti (kot npr. oksidi in ultramarini), zaradi česar jih lahko najdete v zelo različnih odtenkih celotne barvne lestvice. Če želite, da bo vaše milo sijočih in intenzivnih barv, potem so barve za mila prava rešitev. V povprečju že približno 5 ml zadostuje za maso enega kilograma maščob, vendar pa lahko glede na to, v kolikšni količini dodamo barvilo, vplivamo tudi na intenzivnost barve. V primeru, da dodamo manjšo količino barvila, bo milo le nežno obarvano, večje količine pa dajo žive in močne barve. Pri uporabi in doziranju namenskih barv se zato navadno držimo načela »po občutku« ali »kolikor je dovolj«.
Uporaba namenskih barv za mila je preprosta. V primeru, da želimo celotno milo enakomerno pobarvati, po doseženem traku masi dodamo barvilo in zelo dobro premešamo, da se barva enakomerno porazdeli. Pri tem svetujem, da barvo dodajate po malem saj tako lahko nadzirate intenzivnost. Če želite pisano milo – torej milo, ki bo le deloma pobarvano ali pa bo večbarvno – oziroma če želite v milu ustvariti vzorec s ti. »swirlanjem«, od celotne mase po doseženem traku odlijte v posebno čašo tisto količino mase, ki bi jo radi pobarvali. V maso (ali mase) dobro vmešajte izbrano barvo/e dokler se povsem enakomerno ne porazdeli in nato nadaljujte s postopkom swirlanja ali drugimi načini krašenja mila.
Namenske barve za izdelavo mil imajo tudi svoje slabosti. Te barve so preproste za uporabo in rezultat je (skoraj) vedno zagotovljen. Skoraj, saj nekatera barvila kljub temu, da so namenjena prav hladnemu oz. toplemu postopku izdelave, v dokončanem milu spremenijo odtenek. Poleg tega pa imajo nekatere namenske barve tudi to slabo lastnost, da v prevelikih količinah »mažejo« in »obarvajo« tudi peno. Nekaterim ljudem to ni nič kaj všeč (predstavljajte si živo rdeče milo, ki se v rokah rdeče peni!), zato bodite ob nakupu in uporabi barv pozorni na to, komu bo milo namenjeno. V ponudbi obstajajo tudi barvila, ki ne mažejo pene.
 |
| Tekoča barvila za živila |
Barvila za živila
Barvila za živila so elegantna in hitra rešitev, če želimo naša mila vsaj nekoliko barvno popestriti. Njihova največja prednost je dostopnost, saj jih najdemo v vsaki malček bolje založeni trgovini. Barvila za živila so lahko v tekočini ali v obliki prahu, pri čemer so tekoča barvila na osnovi vode in so precej razredčena. Ravno zaradi njihove razredčenosti je milo navadno zgolj nežno obarvano. Medtem ko so tekoča barvila prisotna na prodajnih policah različnih trgovin, pa so barvila v prahu domena slaščičarjev in nekoliko bolj specializiranih prodajaln. Pri nas lahko pokukate v trgovino Pekarne Vrhnika v Črnučah.
Slaba lastnost barvil za živila je predvsem njihova barvna omejenost. Živilska barvila so največkrat le v rumeni, rdeči in modri barvi in kljub temu, da bi lahko iz teh treh primarnih barv lahko sestavili skorajda celoten barvni spekter, pa pri milih temu ni tako. Modra barva za živila, ki navadno nosi oznako E131, ni obstojna niti pri hladnem niti pri toplem postopku; z njo obarvana masa pa postane žalostno sive barve. Enako novico nam prinaša zelena barva za živila, ki v milu postane samo – rumena. Sestavljena je namreč iz modre barve (E131) in rumene barve (E102 ali E110 ali E124). Tako smo pri barvanju z barvili za živili omejeni le na rumenkaste, rdečkaste ali oranžne tone.
Ne glede na to, da nas modra barva in vse njene izpeljanke pustijo prav pošteno na cedilu, pa je barvanje z rumeno in rdečo živilsko barvo precej uspešno. Postopek uporabe se med tekočimi barvami in tistimi v prahu nekoliko razlikuje. Kot že rečeno, so tekoče barve za živila precej razredčene, zaradi česar jih bomo morali za doseganje obarvanosti uporabiti kar veliko. Glede na intenzivnost barvila jih dodajamo v količinah 20 ali celo več mililitrov na kilogram maščob. Dodatek tekočih barvil za živila je zato potrebno upoštevati še pred začetkom izdelave mila in v ta namen nekoliko zmanjšati količino vode, v kateri raztopimo potrebno kavstično sodo. V vsakem primeru barvila dodajamo po doseženi sledi, neposredno v maso. S tekočimi barvili kakorkoli ne gre pretiravati, prevelika količina le-teh lahko zaradi prebitka (hladne) tekočine milo naredi precej mehkejše.
V primeru, da imamo na razpolago barvila za živila v prahu, z njimi ravnamo nekoliko drugače. V primerjavi s tekočimi barvili jih bomo za doseganje enakih rezultatov potrebovali bistveno manj. Dodajamo jih po doseženem traku, vendar jih moramo pred dodajanjem masi zelo dobro raztopiti v nekaj žlicah vode. Šele nato jih dodamo celotni masi in zelo dobro premešamo.
Pri uporabi barvil za živila v prahu bodite pozorni na količino. Z njimi nikar ne pretiravajte, saj so lahko precej zahrbtna; masa se vam bo med mešanjem lahko zdela precej bleda, vendar bo po fazi gela in ohladitve dosegla bolj intenzivno barvo. Tako kot namenska barva za mila tudi barvila za živila lahko v prevelikih količinah povzročijo barvno peno – le da bo ta v tem primeru pena obarvala tudi naše roke. Zato še enkrat: pozor pri količinah!
Barvila za živila so elegantna in hitra rešitev, če želimo naša mila vsaj nekoliko barvno popestriti. Njihova največja prednost je dostopnost, saj jih najdemo v vsaki malček bolje založeni trgovini. Barvila za živila so lahko v tekočini ali v obliki prahu, pri čemer so tekoča barvila na osnovi vode in so precej razredčena. Ravno zaradi njihove razredčenosti je milo navadno zgolj nežno obarvano. Medtem ko so tekoča barvila prisotna na prodajnih policah različnih trgovin, pa so barvila v prahu domena slaščičarjev in nekoliko bolj specializiranih prodajaln. Pri nas lahko pokukate v trgovino Pekarne Vrhnika v Črnučah.
Slaba lastnost barvil za živila je predvsem njihova barvna omejenost. Živilska barvila so največkrat le v rumeni, rdeči in modri barvi in kljub temu, da bi lahko iz teh treh primarnih barv lahko sestavili skorajda celoten barvni spekter, pa pri milih temu ni tako. Modra barva za živila, ki navadno nosi oznako E131, ni obstojna niti pri hladnem niti pri toplem postopku; z njo obarvana masa pa postane žalostno sive barve. Enako novico nam prinaša zelena barva za živila, ki v milu postane samo – rumena. Sestavljena je namreč iz modre barve (E131) in rumene barve (E102 ali E110 ali E124). Tako smo pri barvanju z barvili za živili omejeni le na rumenkaste, rdečkaste ali oranžne tone.
Ne glede na to, da nas modra barva in vse njene izpeljanke pustijo prav pošteno na cedilu, pa je barvanje z rumeno in rdečo živilsko barvo precej uspešno. Postopek uporabe se med tekočimi barvami in tistimi v prahu nekoliko razlikuje. Kot že rečeno, so tekoče barve za živila precej razredčene, zaradi česar jih bomo morali za doseganje obarvanosti uporabiti kar veliko. Glede na intenzivnost barvila jih dodajamo v količinah 20 ali celo več mililitrov na kilogram maščob. Dodatek tekočih barvil za živila je zato potrebno upoštevati še pred začetkom izdelave mila in v ta namen nekoliko zmanjšati količino vode, v kateri raztopimo potrebno kavstično sodo. V vsakem primeru barvila dodajamo po doseženi sledi, neposredno v maso. S tekočimi barvili kakorkoli ne gre pretiravati, prevelika količina le-teh lahko zaradi prebitka (hladne) tekočine milo naredi precej mehkejše.
V primeru, da imamo na razpolago barvila za živila v prahu, z njimi ravnamo nekoliko drugače. V primerjavi s tekočimi barvili jih bomo za doseganje enakih rezultatov potrebovali bistveno manj. Dodajamo jih po doseženem traku, vendar jih moramo pred dodajanjem masi zelo dobro raztopiti v nekaj žlicah vode. Šele nato jih dodamo celotni masi in zelo dobro premešamo.
Pri uporabi barvil za živila v prahu bodite pozorni na količino. Z njimi nikar ne pretiravajte, saj so lahko precej zahrbtna; masa se vam bo med mešanjem lahko zdela precej bleda, vendar bo po fazi gela in ohladitve dosegla bolj intenzivno barvo. Tako kot namenska barva za mila tudi barvila za živila lahko v prevelikih količinah povzročijo barvno peno – le da bo ta v tem primeru pena obarvala tudi naše roke. Zato še enkrat: pozor pri količinah!
 |
| Barvne mike |
Zemeljska barvila in pigmenti
Med zemeljska barvila in pigmente lahko štejemo vse snovi, ki imajo neko mineralno ali glineno (zato »zemeljsko«) osnovo, čemur pa osebno pridružim še razne pigmente. V tej skupini bomo tako našli različne gline, sljudo oz. miko, kovinske okside in druge pigmente. Morda takšna delitev (ali združitev) ni ravno najbolj pogosta med izdelovalci mil, vendar pa se lahko te sestavine nekako združi pod istim imenovalcem. Gline so minerali oz. usedline, sestavljeni predvsem iz aluminija in silikata, prav tako spada med silikate mika ali sljuda. Čista mika se v kozmetiki uporablja predvsem zaradi njenih lesketajočih se lastnosti, najpogosteje pa jo bomo našli zmešano z različnimi mineralnimi pigmenti oz. oksidi ali ultramarini. Taka mešanica da izredno lesketajoče se barve, ki se uporabljajo npr. za senčila za oči. Nenazadnje pa imamo tu še pigmente, ki so navadno na mineralni osnovi: razni železovi oksidi, ultramarini, kromov oksid, titanov dioksid itn.
Glina je sedimentna kamnina, sestavljena pretežno iz aluminijevih silikatov. Različne vrste glin se med seboj razlikujejo predvsem po primeseh, ki jim določajo posebne lastnosti in seveda tudi barvo, rdeča glina npr. dolguje svojo barvo železovim oksidom. Zaenkrat bom poglavje o lastnostih raznih vrst gline pustila ob strani, saj je glavna vodilna nit objave predvsem barvanje mila.
Gline so lahko precej različnih barv: od čisto belega kaolina preko različnih odtenkov zelenkaste ali sive barve ilita do rdeče, zelene, roza ali celo modre gline montmorilonita. Prav zaradi pisanosti odtenkov jih lahko uporabljamo tudi za popestritev našega mila. Dodamo jih po doseženem traku, tako kot vse ostale sestavine v prahu jih moramo najprej dobro dispergirati v vodi, olju ali manjši količini mase. Pri uporabi gline moramo biti pozorni na količino, saj milo s preveč gline daje suh, škripajoč, apnen ali kredast občutek. Ena jušna žlica do žlice in pol na kilogram maščob bo zadostovala tako za blagodejne učinke kot za obarvanost.
Na zelo podoben način se uporablja tudi mika. Miko lahko dobimo čisto ali pa v mešanici s pigmenti. Čista kozmetična mika (torej samo sljuda, INCI: mica) je navadno bele barve, vendar pa na koži deluje povsem prozorno. Brezbarvno oz. rahlo belkasto miko se uporablja pri izdelavi mineralnega make-upa kot polnilo, vendar pa v drugih kozmetičnih izdelkih skorajda nima mesta. V milih se uporabljajo predvsem živobarvne in lesketajoče se mešanice mike z anorganskimi pigmenti.
Barvne mike lahko uporabimo za barvanje mase, za ustvarjanje barvnega »preloma« kot tudi za lesketajoč izgled vrhnjega sloja. Za barvni prelom potrebujemo maso z zelo gosto sledjo; masa mora biti dovolj kompaktna, da jo v kalup nalagamo in ne vlivamo. Del mase naložimo v kalup, nanjo potresemo miko, nato pa na miko pazljivo naložimo še preostali del mase.
Za barvanje celotne mase miko pogosto uporabimo v kombinaciji z ostalimi barvili, še posebej takrat, ko želimo doseči bolj intenzivne barve. Ne glede na to, ali jo bomo uporabili samo ali z drugimi barvili, jo moramo – tako kot vsa barvila v prahu – najprej dobro dispergirati v nekaj žlicah olja ali mase. Dodamo jo po traku.
Pri tem velja omeniti, da so mike načeloma stabilne in ne spremenijo barve. Seveda pa obstajajo tudi tu izjeme, saj nekateri pigmenti, ki dajejo mikam barvo, pod vplivom kavstične sode spremenijo barvo ali pa jo celo popolnoma izgubijo.
Med zemeljska barvila in pigmente lahko štejemo vse snovi, ki imajo neko mineralno ali glineno (zato »zemeljsko«) osnovo, čemur pa osebno pridružim še razne pigmente. V tej skupini bomo tako našli različne gline, sljudo oz. miko, kovinske okside in druge pigmente. Morda takšna delitev (ali združitev) ni ravno najbolj pogosta med izdelovalci mil, vendar pa se lahko te sestavine nekako združi pod istim imenovalcem. Gline so minerali oz. usedline, sestavljeni predvsem iz aluminija in silikata, prav tako spada med silikate mika ali sljuda. Čista mika se v kozmetiki uporablja predvsem zaradi njenih lesketajočih se lastnosti, najpogosteje pa jo bomo našli zmešano z različnimi mineralnimi pigmenti oz. oksidi ali ultramarini. Taka mešanica da izredno lesketajoče se barve, ki se uporabljajo npr. za senčila za oči. Nenazadnje pa imamo tu še pigmente, ki so navadno na mineralni osnovi: razni železovi oksidi, ultramarini, kromov oksid, titanov dioksid itn.
Glina je sedimentna kamnina, sestavljena pretežno iz aluminijevih silikatov. Različne vrste glin se med seboj razlikujejo predvsem po primeseh, ki jim določajo posebne lastnosti in seveda tudi barvo, rdeča glina npr. dolguje svojo barvo železovim oksidom. Zaenkrat bom poglavje o lastnostih raznih vrst gline pustila ob strani, saj je glavna vodilna nit objave predvsem barvanje mila.
Gline so lahko precej različnih barv: od čisto belega kaolina preko različnih odtenkov zelenkaste ali sive barve ilita do rdeče, zelene, roza ali celo modre gline montmorilonita. Prav zaradi pisanosti odtenkov jih lahko uporabljamo tudi za popestritev našega mila. Dodamo jih po doseženem traku, tako kot vse ostale sestavine v prahu jih moramo najprej dobro dispergirati v vodi, olju ali manjši količini mase. Pri uporabi gline moramo biti pozorni na količino, saj milo s preveč gline daje suh, škripajoč, apnen ali kredast občutek. Ena jušna žlica do žlice in pol na kilogram maščob bo zadostovala tako za blagodejne učinke kot za obarvanost.
Na zelo podoben način se uporablja tudi mika. Miko lahko dobimo čisto ali pa v mešanici s pigmenti. Čista kozmetična mika (torej samo sljuda, INCI: mica) je navadno bele barve, vendar pa na koži deluje povsem prozorno. Brezbarvno oz. rahlo belkasto miko se uporablja pri izdelavi mineralnega make-upa kot polnilo, vendar pa v drugih kozmetičnih izdelkih skorajda nima mesta. V milih se uporabljajo predvsem živobarvne in lesketajoče se mešanice mike z anorganskimi pigmenti.
Barvne mike lahko uporabimo za barvanje mase, za ustvarjanje barvnega »preloma« kot tudi za lesketajoč izgled vrhnjega sloja. Za barvni prelom potrebujemo maso z zelo gosto sledjo; masa mora biti dovolj kompaktna, da jo v kalup nalagamo in ne vlivamo. Del mase naložimo v kalup, nanjo potresemo miko, nato pa na miko pazljivo naložimo še preostali del mase.
Za barvanje celotne mase miko pogosto uporabimo v kombinaciji z ostalimi barvili, še posebej takrat, ko želimo doseči bolj intenzivne barve. Ne glede na to, ali jo bomo uporabili samo ali z drugimi barvili, jo moramo – tako kot vsa barvila v prahu – najprej dobro dispergirati v nekaj žlicah olja ali mase. Dodamo jo po traku.
Pri tem velja omeniti, da so mike načeloma stabilne in ne spremenijo barve. Seveda pa obstajajo tudi tu izjeme, saj nekateri pigmenti, ki dajejo mikam barvo, pod vplivom kavstične sode spremenijo barvo ali pa jo celo popolnoma izgubijo.
 |
| Mineralni pigmenti: modri ultramarin, titanov dioksid in rdeč železov oksid |
Nenazadnje pa imamo tu še izredno pisano skupinico anorganskih pigmentov. V to skupino spadajo različni oksidi in ultramarini: železovi oksidi, ki imajo razpon od rumene preko rdeče pa vse do črne; zeleni kromov oksid, mangan vijolična, ultramarini, ki so lahko modre, vijolične in roza barve ter tudi bel titanov dioksid. Seveda je seznam anorganskih pigmentov precej daljši, tu se bomo omejili le na tiste, ki se najpogosteje uporabljajo v kozmetiki.
Anorganska mineralna barvila so čisti pigmenti, izredno močnih in koncentriranih barv. Uporabljajo se v različne namene, od slikarskih barv na oljni osnovi do barv za keramiko in seveda tudi kot pigmenti v kozmetiki. Vsa ličila dolgujejo svojo barvo mineralnim pigmentom, prav tako pa se jih uporablja za izdelavo mil. Pri nakupu morate biti pozorni, da so to pigmenti, namenjeni za kozmetično rabo in torej močno prečiščeni. Neprečiščeni pigmenti oz. pigmenti, ki niso namenjeni kozmetični rabi, lahko vsebujejo sledi toksičnih snovi ali spojin.
Navadno se oksidi in ultramarini zelo dobro obnesejo v milih, edina izjema je mangan vijolična, ki se v bazičnem okolju najprej razbarva, nato pa obarva rjavo, pri čemer sprošča amonijak. Mangan vijolične zato ne uporabljamo za barvanje mila. Ostala mineralna barvila uporabljamo podobno kot mike, le da jih zaradi njihove močno koncentrirane barve potrebujemo manj. Tudi mineralna barvila so v obliki prahu, zato jih moramo pred uporabo dobro dispergirati v nekaj žlicah vode, olja ali milnate mase.
Kot sem že v uvodnem odstavku zapisala, je naravna barve mila navadno rumenkasta ali celo zelenkasta. Če želimo, da bi naše milo izgledalo bolj belo, masi iz enega kilograma maščob dodamo pol čajne žličke do največ ene žličke titanovega dioksida. Pri titanovem dioksidu je sicer bolje, da smo malček bolj škrti kot da pretiravamo: preveč titanovega dioksida naredi milo matirano, zamorjeno, »gipsasto«. Če trohico titanovega dioksida dodamo drugim mineralnim pigmentom pa dosežemo svetlejše, pastelne tone.
Enako pravila veljajo tudi za ostale mineralne pigmente: kot pri vseh barvilih v prahu je nadvse pomembno, da jih zelo dobro vmešamo v maso ter se tako izognemo grudicam pigmenta v izdelanem milu. Pri doziranju mineralnih pigmentov bodite pazljivi, saj imate opravka s stoodstotno čisto barvo. Kanček preveč lahko vaše milo spremeni v kričečo bojno zastavo. Zato mineralne pigmente dodajajte postopoma in v majhnih količinah. Navadno je polovička čajne žličke (približno en gram) na kilogram maščob dovolj za doseganje intenzivnih barv. Z mineralnimi pigmenti raje ne pretiravajte, zaradi prevelike količine barvil bo vaše milo obarvalo tako svojo peno kot tudi vaš podstavek za milo.
Anorganska mineralna barvila so čisti pigmenti, izredno močnih in koncentriranih barv. Uporabljajo se v različne namene, od slikarskih barv na oljni osnovi do barv za keramiko in seveda tudi kot pigmenti v kozmetiki. Vsa ličila dolgujejo svojo barvo mineralnim pigmentom, prav tako pa se jih uporablja za izdelavo mil. Pri nakupu morate biti pozorni, da so to pigmenti, namenjeni za kozmetično rabo in torej močno prečiščeni. Neprečiščeni pigmenti oz. pigmenti, ki niso namenjeni kozmetični rabi, lahko vsebujejo sledi toksičnih snovi ali spojin.
Navadno se oksidi in ultramarini zelo dobro obnesejo v milih, edina izjema je mangan vijolična, ki se v bazičnem okolju najprej razbarva, nato pa obarva rjavo, pri čemer sprošča amonijak. Mangan vijolične zato ne uporabljamo za barvanje mila. Ostala mineralna barvila uporabljamo podobno kot mike, le da jih zaradi njihove močno koncentrirane barve potrebujemo manj. Tudi mineralna barvila so v obliki prahu, zato jih moramo pred uporabo dobro dispergirati v nekaj žlicah vode, olja ali milnate mase.
Kot sem že v uvodnem odstavku zapisala, je naravna barve mila navadno rumenkasta ali celo zelenkasta. Če želimo, da bi naše milo izgledalo bolj belo, masi iz enega kilograma maščob dodamo pol čajne žličke do največ ene žličke titanovega dioksida. Pri titanovem dioksidu je sicer bolje, da smo malček bolj škrti kot da pretiravamo: preveč titanovega dioksida naredi milo matirano, zamorjeno, »gipsasto«. Če trohico titanovega dioksida dodamo drugim mineralnim pigmentom pa dosežemo svetlejše, pastelne tone.
Enako pravila veljajo tudi za ostale mineralne pigmente: kot pri vseh barvilih v prahu je nadvse pomembno, da jih zelo dobro vmešamo v maso ter se tako izognemo grudicam pigmenta v izdelanem milu. Pri doziranju mineralnih pigmentov bodite pazljivi, saj imate opravka s stoodstotno čisto barvo. Kanček preveč lahko vaše milo spremeni v kričečo bojno zastavo. Zato mineralne pigmente dodajajte postopoma in v majhnih količinah. Navadno je polovička čajne žličke (približno en gram) na kilogram maščob dovolj za doseganje intenzivnih barv. Z mineralnimi pigmenti raje ne pretiravajte, zaradi prevelike količine barvil bo vaše milo obarvalo tako svojo peno kot tudi vaš podstavek za milo.
 |
| Začimbe iz domače kuhinje: levo cimet, desno paprika |
Rastlinska (in druga) organska barvila
Za slajši konec barvne sheme nam preostane samo še poglavje o rastlinskih barvilih, kamor bom umestila še druga barvila kot npr. čokolado. Barvanje z rastlinskimi barvili še zdaleč ni tako preprosto kot igračkanje z mineralnimi barvili, glino ali namenskimi barvami za milo, vendar pa kljub temu da precej večje zadovoljstvo, še posebej takrat, ko nam milo zares odlično uspe.
Na spletu in v raznih trgovinah boste našli obilico barvil rastlinskega izvora, ki naj bi obarvale milo tako ali drugače. No, milo seveda obarvajo, vendar se včasih zgodi, da milo ni ravno takšne barve kot bi si želeli ali kot smo naskrivaj upali. Prav zato je dobro vsaj v osnovah poznati lastnosti posameznih rastlinskih barvil.
Barvila, ki dajejo rastlinam njihovo specifično barvo, lahko v grobem razdelimo v tri skupine: karotenoidi, klorifili in antocianini. Antocianini so rastlinska barvila, ki so topna v vodi in imajo barvni razpon od roza preko vijolične do modre. Njihova barva zavisi predvsem od pH vrednosti: v kislem okolju je barva rdeča ali roza rdečkasta, v bazičnem okolju vijolična, v nevtralnem okolju pa modra. Ta barvila najdemo v cvetovih, plodovih in včasih celo listih rastlin: plavica, borovnice, rdeče kitajsko zelje so le primeri rastlin, ki vsebujejo antocianine. Antocianini resda spreminjajo svojo barvo glede na pH vrednost, vendar pa pisano sadje mila ne bo obarvalo vijolično temveč le s sivo modrim navdihom.
Karotenoidi so rastlinski pigmenti, topni v maščobah, ki lahko zavzemajo različne barve od zelene, preko rumene in oranžne pa vse do rdeče. Navadno besedo karotenoidi povezujemo z beta-karotenom in s korenčkom, kateremu pravzaprav ta skupina barvil dolguje ime, vendar pa so prisotni tudi v mnogih drugih rastlinah. Z njimi je na primer bogat ognjič, prav tako paradižnik in mnogo rastlinskih olj. Karotenoidi v nasprotju z antocianini ne spreminjajo barve glede na pH vrednost, temveč ostajajo precej zvesti svoji naravi. Zato so rastline, ki vsebujejo kot glavno barvilo karotenoide, primerne za barvanje mil. Žal imajo le eno slabo lastnost: sčasoma barva mila zbledi ali skoraj izgine, še posebej pod vplivom ultravijoličnih žarkov.
Klorofili so zelena barvila, ki jih najdemo v skoraj vseh rastlinah. Niso topni v vodi in tako kot karotenoidi ne spreminjajo barve glede na pH. Za kozmetične namene je mogoče dobiti tudi čisti klorofil v prahu, vendar pa nekateri izdelovalci mila poročajo o tem, da lahko pospeši žarkost. Pri uporabi klorofila in rastlinskih barvil, bogatih s klorofilom, zato svetujem previdnost.
Vendar pa se pestrost rastlinskih barvil nikakor ne izčrpa tu. Veliko sestavin, ki lahko dajo našemu milu barvo, namreč ne moremo uvrstiti v te tri skupine. Ogromno barvil bomo našli kar v domači kuhinji, nekaj drugih pa bo treba poiskati v spletnih prodajalnah. Vsekakor si velja zapomniti, da ima vsako rastlinsko barvilo svoje lastnosti in tudi svoj način uporabe, načeloma pa dajo vsi nežne barve. Pri doziranju se skoraj vedno držimo načela »po občutku« oziroma »kolikor je dovolj«, vendar pa navadno količine ne presegajo ene jušne žlice na kilogram maščob.
Pri uporabi rastlinskih barvil, še posebej začimb v prahu, moramo vedeti, da bo naše milo obarvano »pikčasto«. Rastline ali začimbe v prahu pač ostanejo kar so in se kot taki ne stopijo v milu. Zato ne bodite presenečeni, če bo milo s cimetom polno pikic kljub temu, da ste cimetov prah zares dobro dispergirali in ni bilo nobenih grudic.
Semena rastline annatto ali bixa (Bixa orellana) so zaradi visoke vsebnosti derivatov karotenoidov živo oranžno rdeče barve. V milu daje annatto v odvisnosti na količino, ki jo uporabimo, rumeno ali oranžno barvo. Za barvanje mila potrebujemo drobno mlet prah, ki ga lahko dodamo neposredno po doseženem traku ali pa uporabimo njegov oljni macerat. Macerat pripravimo tako, da v eno izmed olj, ki ga bomo uporabili za izdelavo mila, namakamo prah vsaj nekaj dni, nato pa filtriramo. Ta macerat nato uporabimo pri izdelavi mila kot vsako drugo olje. Če milo obarvamo s prahom, bo njegova barva bolj oranžna, če uporabimo macerat pa bo milo bolj rumeno.
Na podoben način lahko za barvanje mila uporabimo tudi ognjičev macerat. Ognjič vsebuje veliko karotenoidov, zato bo milo obarvano v tonih rumene ali oranžne. Cvetne liste ognjiča lahko po doseženem traku dodamo milu tudi kot okras, vendar pa bodo na tak način milo le malo obarvali. Boljše rezultate bomo dosegli z ognjičevim maceratom, ki ga izdelamo po postopku za izdelavo maceratov. Pri tem bodimo nekoliko pazljivi: če želimo z ognjičevim maceratom zgolj pobarvati milo, lahko macerat uporabimo kot katerokoli drugo olje v procesu saponifikacije. Če pa želimo, da bi se vsaj nekaj zdravilnih lastnosti ognjiča ohranilo tudi v izdelanem milu, macerat dodajmo po doseženem traku. Pri tem bomo količino macerata seveda morali omejiti na največ 100 g macerata na skupno 1000 g maščob. Kot se najbrž še spomnite, ob traku ni priporočljivo dodajati prevelikih količin olj.
Rumeno barvo nam bo dal tudi žafran, vendar se ga zaradi njegove visoke cene navadno ne uporablja. Tudi kurkuma v prahu bo našemu milu dala rumenkasto ali oranžno ali celo rahlo rožnato barvo. Uporabljamo jo podobno kot annatto – lahko jo dodamo v prahu neposredno ob traku ali pa izdelamo macerat, ki ga nato uporabimo v milu. Kurkuma je ena izmed sestavin curryja, ki ga prav tako lahko uporabimo za barvanje mila. Curry bo naše milo obarval v tonih rumene, oranžne ali rahlo rožnate – pač odvisno od mešanice začimb. Navadno ga uporabljamo v prahu, dodamo ga po doseženem traku.
S karotenoidi je bogato tudi korenje, ki ga prav tako lahko uporabimo za barvanje našega mila. Vendar pa v tem primeru ne bomo (zaman) iskali korenčka v prahu, temveč bomo posegli po korenčkovem soku. Sok v celoti ali le delno uporabimo namesto vode, v kateri raztopimo natrijev hidroksid. Pri tem velja nekaj več pazljivosti, saj sokovi navadno vsebujejo določeno količino sladkorjev, zaradi katere se milna masa lahko preveč segreje. Zato korenčkov sok pred dodatkom sode močno ohladimo, vlito milo v kalupih pa pogosteje preverjamo, če ni morda preveč vroče. Korenčkov sok bo milo obarval v tonih oranžne, žal pa bo milo precej hitro zbledelo.
Na enak način lahko uporabimo tudi druge sadne ali zelenjavne sokove, vendar ne pričakujmo izrazitih barv in predvsem ne pričakujmo vedno uspeha. Nekatere sestavine pač mila ne obarvajo tako, kot bi želeli. Velja opomniti, da so vsa mila, ki vsebujejo sadne ali zelenjavne sokove, bolj podvržena žarkosti.
V prodaji boste našli rdečo peso v prahu, ki naj bi se uporabljala za barvanje mila. No, prav pri rdeči pesi ne pričakujte velikih uspehov in lepih rožnatih ali rdečkastih odtenkov. Rdeča pesa bo milo obarvala rjavo ali v najslabšem primeru celo sivo.
Za doseganje rožnatih odtenkov je primerna sladka rdeča paprika v prahu. Dodamo jo v prahu, neposredno v milno maso takoj po doseženem traku. Pri uporabi paprike bodimo previdni, saj je na koži lahko dražeča. Prav tako lahko različne odtenke roza ali rdeče barve dosežemo z rubio (Rubia tinctoria). Pri rubii se za barvanje uporablja predvsem korenina oz. prah korenine. Dodamo jo neposredno v maso po doseženem traku. Žal jo je nekoliko težje dobiti.
Medtem ko so rožnati odtenki precej lahko dosegljivi z uporabo rastlinskih barvil, pa je vijolična barva trši oreh. Dosežemo jo lahko le z uporabo barvilne alkane oz. indigom (Alkanna tinctoria). Prah barvilne alkane lahko kupimo v specializiranih spletnih trgovinah. Pri tem lahko z alkano dosežemo različne barve glede na to, kako jo uporabimo. Če jo dodamo v prahu neposredno v maso po doseženem traku, bo milo rahlo sive, modre ali sivkasto modre barve. Če pa želimo vijolično milo, moramo iz alkane izdelati oljni macerat. Za obarvanje mila iz enega kilograma maščob, uporabimo približno 10-15 gramov alkane v prahu, ki jo vsaj za nekaj dni namočimo v izbrano olje. To olje nato uporabimo za izdelavo mila kot vsakršno drugo olje.
Še trši oreh od vijolične je modra barva. Prave, resnične modre barve z uporabo rastlinskih barvil ne bomo dosegli. Alkana bo milu lahko dala sivkasto-moder ten, vendar pa prave modre barve ni mogoče dobiti. V zelo majhnih količinah lahko temno modrikaste odtenke da rastlinsko oglje.
Nekoliko lažje je z zeleno barvo, čeprav je ta pogosto bolj podobna algasti ali mrtvi zeleni. Milo zelene barve lahko dobimo z uporabo klorofila ali pa z uporabo spiruline v prahu. Pri obeh je postopek uporabe enak: prah dodamo masi neposredno po doseženem traku. Kot sem že zgoraj omenila, so mila z visoko vsebnostjo klorofila bolj podvržena žarkosti. Žal mila s spirulino ali klorofilom zelo hitro zbledijo.
Med kuhinjskimi začimbami, ki jih s pridom lahko uporabimo za obarvanje mila, je tudi cimet. Slednji lahko, glede na količino, milo obarva v odtenkih bež ali pa tudi rjave barve, poleg tega pa bo naše milo prav prijetno odišavil. Tako kot večino ostalih začimb ga dodamo po doseženem prahu. Tudi pri uporabi cimeta ne smemo pretiravati, saj je podobno kot rdeča paprika lahko dražilen za kožo.
Različne odtenke rjave barve lahko dosežemo tudi z uporabo kave, kakava ali čokolade. Če se odločimo, da bomo v našem milu uporabili kavo, lahko izbiramo med mletim kavnim zrnjem in skuhano kavo. Če uporabimo mleto kavo, moramo biti pozorni pri količinah, saj ta v milu naredi izrazit učinek pilinga. Pri tem uporabimo vedno samo svežo kavo, v nobenem primeru ne smemo uporabljati usedlin skuhane kave! Mleta kava ne bo dala izrazite barve, prav tako ne bo pustila izrazitega vonja, vendar pa je odličen odstranjevalec vonjev. Zelo dober rezultat da kombinacija kave in čokolade. Če želimo uporabiti skuhano kavo, pa z njo v celoti ali le delno nadomestimo vodo, v kateri raztopimo natrijev hidroksid. Kava seveda ne sme biti sladkana; pri tem vedimo, da bolj močna kava daje izrazitejšo barvo in vonj.
Zelo lepe odtenke rjave da tudi kakav ali čokolada. Pri tem je razpon rjavih odtenkov zelo širok: od tople čokoladne rjave pa vse do temne, skoraj črne barve. V vsakem primeru moramo biti pozorni na to, da vsebujeta tako kakav kot čokolada čim manj sladkorja, zato pred nakupom dobro preberimo etikete: pri kakavu se odločimo za čisti kakav v prahu, brez dodanega sladkorja; pri čokoladi pa izbiramo tisto, ki ima čim večjo vsebnost kakava. Najboljše so tiste, ki imajo vsaj 70 ali več odstotkov kakava. Izogibajmo se mlečni čokoladi, saj bi zaradi previsoke vsebnosti sladkorjev milo lahko doseglo previsoke temperature.
Kakav uporabimo kot vse ostale začimbe v prahu, dodamo ga v maso po doseženem traku. Čokolado pa moramo pred uporabo stopiti v olju. Pri tem lahko uberemo dve poti. V kolikor želimo celotno maso obarvati enakomerno, dodamo koščke čokolade k vsem oljem, še preden dodamo kavstično sodo. Če pa želimo obarvati le del mase, čokolado stopimo v nekoliko olja, ki ga bomo dodali šele po doseženem traku tistemu delu mase, ki bi ga radi obarvali. Za milo iz enega kilograma maščob je 30 g čokolade več kot dovolj.
Barvna lestvica rastlinskih barvil se zaključi s črno barvo. Za doseganje črnega mila uporabimo rastlinsko oglje v prahu, ki ga preprosto dodamo po doseženem traku in ga dodobra vmešamo v maso. Za resnično črno barvo bomo potrebovali največ 2 čajni žlički na kilogram maščob; če oglja uporabimo premalo, pa bomo dosegli sledi temno modrikastih odtenkov. Črna mila z ogljem se žal pogosto sivo črno penijo. Pri uporabi oglja v prahu bodimo pozorni tudi na sočasno uporabo parfumskih olj, saj se včasih zgodi barvna reakcija, zaradi katere bodo v našem milu nastale rožnate žile.
Za slajši konec barvne sheme nam preostane samo še poglavje o rastlinskih barvilih, kamor bom umestila še druga barvila kot npr. čokolado. Barvanje z rastlinskimi barvili še zdaleč ni tako preprosto kot igračkanje z mineralnimi barvili, glino ali namenskimi barvami za milo, vendar pa kljub temu da precej večje zadovoljstvo, še posebej takrat, ko nam milo zares odlično uspe.
Na spletu in v raznih trgovinah boste našli obilico barvil rastlinskega izvora, ki naj bi obarvale milo tako ali drugače. No, milo seveda obarvajo, vendar se včasih zgodi, da milo ni ravno takšne barve kot bi si želeli ali kot smo naskrivaj upali. Prav zato je dobro vsaj v osnovah poznati lastnosti posameznih rastlinskih barvil.
Barvila, ki dajejo rastlinam njihovo specifično barvo, lahko v grobem razdelimo v tri skupine: karotenoidi, klorifili in antocianini. Antocianini so rastlinska barvila, ki so topna v vodi in imajo barvni razpon od roza preko vijolične do modre. Njihova barva zavisi predvsem od pH vrednosti: v kislem okolju je barva rdeča ali roza rdečkasta, v bazičnem okolju vijolična, v nevtralnem okolju pa modra. Ta barvila najdemo v cvetovih, plodovih in včasih celo listih rastlin: plavica, borovnice, rdeče kitajsko zelje so le primeri rastlin, ki vsebujejo antocianine. Antocianini resda spreminjajo svojo barvo glede na pH vrednost, vendar pa pisano sadje mila ne bo obarvalo vijolično temveč le s sivo modrim navdihom.
Karotenoidi so rastlinski pigmenti, topni v maščobah, ki lahko zavzemajo različne barve od zelene, preko rumene in oranžne pa vse do rdeče. Navadno besedo karotenoidi povezujemo z beta-karotenom in s korenčkom, kateremu pravzaprav ta skupina barvil dolguje ime, vendar pa so prisotni tudi v mnogih drugih rastlinah. Z njimi je na primer bogat ognjič, prav tako paradižnik in mnogo rastlinskih olj. Karotenoidi v nasprotju z antocianini ne spreminjajo barve glede na pH vrednost, temveč ostajajo precej zvesti svoji naravi. Zato so rastline, ki vsebujejo kot glavno barvilo karotenoide, primerne za barvanje mil. Žal imajo le eno slabo lastnost: sčasoma barva mila zbledi ali skoraj izgine, še posebej pod vplivom ultravijoličnih žarkov.
Klorofili so zelena barvila, ki jih najdemo v skoraj vseh rastlinah. Niso topni v vodi in tako kot karotenoidi ne spreminjajo barve glede na pH. Za kozmetične namene je mogoče dobiti tudi čisti klorofil v prahu, vendar pa nekateri izdelovalci mila poročajo o tem, da lahko pospeši žarkost. Pri uporabi klorofila in rastlinskih barvil, bogatih s klorofilom, zato svetujem previdnost.
Vendar pa se pestrost rastlinskih barvil nikakor ne izčrpa tu. Veliko sestavin, ki lahko dajo našemu milu barvo, namreč ne moremo uvrstiti v te tri skupine. Ogromno barvil bomo našli kar v domači kuhinji, nekaj drugih pa bo treba poiskati v spletnih prodajalnah. Vsekakor si velja zapomniti, da ima vsako rastlinsko barvilo svoje lastnosti in tudi svoj način uporabe, načeloma pa dajo vsi nežne barve. Pri doziranju se skoraj vedno držimo načela »po občutku« oziroma »kolikor je dovolj«, vendar pa navadno količine ne presegajo ene jušne žlice na kilogram maščob.
Pri uporabi rastlinskih barvil, še posebej začimb v prahu, moramo vedeti, da bo naše milo obarvano »pikčasto«. Rastline ali začimbe v prahu pač ostanejo kar so in se kot taki ne stopijo v milu. Zato ne bodite presenečeni, če bo milo s cimetom polno pikic kljub temu, da ste cimetov prah zares dobro dispergirali in ni bilo nobenih grudic.
Semena rastline annatto ali bixa (Bixa orellana) so zaradi visoke vsebnosti derivatov karotenoidov živo oranžno rdeče barve. V milu daje annatto v odvisnosti na količino, ki jo uporabimo, rumeno ali oranžno barvo. Za barvanje mila potrebujemo drobno mlet prah, ki ga lahko dodamo neposredno po doseženem traku ali pa uporabimo njegov oljni macerat. Macerat pripravimo tako, da v eno izmed olj, ki ga bomo uporabili za izdelavo mila, namakamo prah vsaj nekaj dni, nato pa filtriramo. Ta macerat nato uporabimo pri izdelavi mila kot vsako drugo olje. Če milo obarvamo s prahom, bo njegova barva bolj oranžna, če uporabimo macerat pa bo milo bolj rumeno.
Na podoben način lahko za barvanje mila uporabimo tudi ognjičev macerat. Ognjič vsebuje veliko karotenoidov, zato bo milo obarvano v tonih rumene ali oranžne. Cvetne liste ognjiča lahko po doseženem traku dodamo milu tudi kot okras, vendar pa bodo na tak način milo le malo obarvali. Boljše rezultate bomo dosegli z ognjičevim maceratom, ki ga izdelamo po postopku za izdelavo maceratov. Pri tem bodimo nekoliko pazljivi: če želimo z ognjičevim maceratom zgolj pobarvati milo, lahko macerat uporabimo kot katerokoli drugo olje v procesu saponifikacije. Če pa želimo, da bi se vsaj nekaj zdravilnih lastnosti ognjiča ohranilo tudi v izdelanem milu, macerat dodajmo po doseženem traku. Pri tem bomo količino macerata seveda morali omejiti na največ 100 g macerata na skupno 1000 g maščob. Kot se najbrž še spomnite, ob traku ni priporočljivo dodajati prevelikih količin olj.
Rumeno barvo nam bo dal tudi žafran, vendar se ga zaradi njegove visoke cene navadno ne uporablja. Tudi kurkuma v prahu bo našemu milu dala rumenkasto ali oranžno ali celo rahlo rožnato barvo. Uporabljamo jo podobno kot annatto – lahko jo dodamo v prahu neposredno ob traku ali pa izdelamo macerat, ki ga nato uporabimo v milu. Kurkuma je ena izmed sestavin curryja, ki ga prav tako lahko uporabimo za barvanje mila. Curry bo naše milo obarval v tonih rumene, oranžne ali rahlo rožnate – pač odvisno od mešanice začimb. Navadno ga uporabljamo v prahu, dodamo ga po doseženem traku.
S karotenoidi je bogato tudi korenje, ki ga prav tako lahko uporabimo za barvanje našega mila. Vendar pa v tem primeru ne bomo (zaman) iskali korenčka v prahu, temveč bomo posegli po korenčkovem soku. Sok v celoti ali le delno uporabimo namesto vode, v kateri raztopimo natrijev hidroksid. Pri tem velja nekaj več pazljivosti, saj sokovi navadno vsebujejo določeno količino sladkorjev, zaradi katere se milna masa lahko preveč segreje. Zato korenčkov sok pred dodatkom sode močno ohladimo, vlito milo v kalupih pa pogosteje preverjamo, če ni morda preveč vroče. Korenčkov sok bo milo obarval v tonih oranžne, žal pa bo milo precej hitro zbledelo.
Na enak način lahko uporabimo tudi druge sadne ali zelenjavne sokove, vendar ne pričakujmo izrazitih barv in predvsem ne pričakujmo vedno uspeha. Nekatere sestavine pač mila ne obarvajo tako, kot bi želeli. Velja opomniti, da so vsa mila, ki vsebujejo sadne ali zelenjavne sokove, bolj podvržena žarkosti.
V prodaji boste našli rdečo peso v prahu, ki naj bi se uporabljala za barvanje mila. No, prav pri rdeči pesi ne pričakujte velikih uspehov in lepih rožnatih ali rdečkastih odtenkov. Rdeča pesa bo milo obarvala rjavo ali v najslabšem primeru celo sivo.
Za doseganje rožnatih odtenkov je primerna sladka rdeča paprika v prahu. Dodamo jo v prahu, neposredno v milno maso takoj po doseženem traku. Pri uporabi paprike bodimo previdni, saj je na koži lahko dražeča. Prav tako lahko različne odtenke roza ali rdeče barve dosežemo z rubio (Rubia tinctoria). Pri rubii se za barvanje uporablja predvsem korenina oz. prah korenine. Dodamo jo neposredno v maso po doseženem traku. Žal jo je nekoliko težje dobiti.
Medtem ko so rožnati odtenki precej lahko dosegljivi z uporabo rastlinskih barvil, pa je vijolična barva trši oreh. Dosežemo jo lahko le z uporabo barvilne alkane oz. indigom (Alkanna tinctoria). Prah barvilne alkane lahko kupimo v specializiranih spletnih trgovinah. Pri tem lahko z alkano dosežemo različne barve glede na to, kako jo uporabimo. Če jo dodamo v prahu neposredno v maso po doseženem traku, bo milo rahlo sive, modre ali sivkasto modre barve. Če pa želimo vijolično milo, moramo iz alkane izdelati oljni macerat. Za obarvanje mila iz enega kilograma maščob, uporabimo približno 10-15 gramov alkane v prahu, ki jo vsaj za nekaj dni namočimo v izbrano olje. To olje nato uporabimo za izdelavo mila kot vsakršno drugo olje.
Še trši oreh od vijolične je modra barva. Prave, resnične modre barve z uporabo rastlinskih barvil ne bomo dosegli. Alkana bo milu lahko dala sivkasto-moder ten, vendar pa prave modre barve ni mogoče dobiti. V zelo majhnih količinah lahko temno modrikaste odtenke da rastlinsko oglje.
Nekoliko lažje je z zeleno barvo, čeprav je ta pogosto bolj podobna algasti ali mrtvi zeleni. Milo zelene barve lahko dobimo z uporabo klorofila ali pa z uporabo spiruline v prahu. Pri obeh je postopek uporabe enak: prah dodamo masi neposredno po doseženem traku. Kot sem že zgoraj omenila, so mila z visoko vsebnostjo klorofila bolj podvržena žarkosti. Žal mila s spirulino ali klorofilom zelo hitro zbledijo.
Med kuhinjskimi začimbami, ki jih s pridom lahko uporabimo za obarvanje mila, je tudi cimet. Slednji lahko, glede na količino, milo obarva v odtenkih bež ali pa tudi rjave barve, poleg tega pa bo naše milo prav prijetno odišavil. Tako kot večino ostalih začimb ga dodamo po doseženem prahu. Tudi pri uporabi cimeta ne smemo pretiravati, saj je podobno kot rdeča paprika lahko dražilen za kožo.
Različne odtenke rjave barve lahko dosežemo tudi z uporabo kave, kakava ali čokolade. Če se odločimo, da bomo v našem milu uporabili kavo, lahko izbiramo med mletim kavnim zrnjem in skuhano kavo. Če uporabimo mleto kavo, moramo biti pozorni pri količinah, saj ta v milu naredi izrazit učinek pilinga. Pri tem uporabimo vedno samo svežo kavo, v nobenem primeru ne smemo uporabljati usedlin skuhane kave! Mleta kava ne bo dala izrazite barve, prav tako ne bo pustila izrazitega vonja, vendar pa je odličen odstranjevalec vonjev. Zelo dober rezultat da kombinacija kave in čokolade. Če želimo uporabiti skuhano kavo, pa z njo v celoti ali le delno nadomestimo vodo, v kateri raztopimo natrijev hidroksid. Kava seveda ne sme biti sladkana; pri tem vedimo, da bolj močna kava daje izrazitejšo barvo in vonj.
Zelo lepe odtenke rjave da tudi kakav ali čokolada. Pri tem je razpon rjavih odtenkov zelo širok: od tople čokoladne rjave pa vse do temne, skoraj črne barve. V vsakem primeru moramo biti pozorni na to, da vsebujeta tako kakav kot čokolada čim manj sladkorja, zato pred nakupom dobro preberimo etikete: pri kakavu se odločimo za čisti kakav v prahu, brez dodanega sladkorja; pri čokoladi pa izbiramo tisto, ki ima čim večjo vsebnost kakava. Najboljše so tiste, ki imajo vsaj 70 ali več odstotkov kakava. Izogibajmo se mlečni čokoladi, saj bi zaradi previsoke vsebnosti sladkorjev milo lahko doseglo previsoke temperature.
Kakav uporabimo kot vse ostale začimbe v prahu, dodamo ga v maso po doseženem traku. Čokolado pa moramo pred uporabo stopiti v olju. Pri tem lahko uberemo dve poti. V kolikor želimo celotno maso obarvati enakomerno, dodamo koščke čokolade k vsem oljem, še preden dodamo kavstično sodo. Če pa želimo obarvati le del mase, čokolado stopimo v nekoliko olja, ki ga bomo dodali šele po doseženem traku tistemu delu mase, ki bi ga radi obarvali. Za milo iz enega kilograma maščob je 30 g čokolade več kot dovolj.
Barvna lestvica rastlinskih barvil se zaključi s črno barvo. Za doseganje črnega mila uporabimo rastlinsko oglje v prahu, ki ga preprosto dodamo po doseženem traku in ga dodobra vmešamo v maso. Za resnično črno barvo bomo potrebovali največ 2 čajni žlički na kilogram maščob; če oglja uporabimo premalo, pa bomo dosegli sledi temno modrikastih odtenkov. Črna mila z ogljem se žal pogosto sivo črno penijo. Pri uporabi oglja v prahu bodimo pozorni tudi na sočasno uporabo parfumskih olj, saj se včasih zgodi barvna reakcija, zaradi katere bodo v našem milu nastale rožnate žile.